nakupovanje, trgovina, denar, denarnica, spar, prehranski-izdelki Svet24.si

Primerjava cen dobrin v Sloveniji in na Hrvaškem:...

profimedia-0487110156 Svet24.si

Prav so imeli tisti, ki so trdili, da je zanjo ...

15-pacnik vila-pl Necenzurirano

Tožilstvo želi zaseči bogataševo vilo na Bledu

jansa kmetic-pl Reporter.si

Tako Janševa strankarska trobila na skrajno ...

mirjam poterbin luka doncic Ekipa24.si

Ste ju videli?! Dončićeva mama na dopustu uživa...

Ezra Miller Odkrito.si

Zvezdnik filma 'The Flash' Ezra Miller se zdravi ...

maribor Ekipa24.si

Joj, kakšen udarec! Evropski tekmec Maribora z ...

Ljudje

Damoklejev meč (24)

Pred prvo kemoterapijo moram še na polikliniko, na oddelek plastične kirurgije. Ne vem še, kaj bom tam počela, vse je še v zraku, na hodniku je nepregledna množica bolnikov. Povite noge, roke, glave, ni videti, da bi kdo tam sedel samo zaradi prevelikega nosa ali štrlečih ušes. Znova dobim mladega zdravnika, zadnje čase imam res srečo z njimi, svetlolas moški sredi tridesetih let se mi predstavi z nasmehom: »Dr. Aleš Porčnik sem.«

A ni hecno, kako se odnos do let spreminja sorazmerno z našo starostjo? Spomnim se časov, ko sem kot mlada novinarka negotovo stopala na začetku karierne poti. Vsi politiki, ekonomisti, zdravniki, strokovnjaki pač, s katerimi sem se službeno pogovarjala, so bili veliko starejši od mene. Tako sem že na začetku vzpostavila spoštljiv odnos do njihovih znanj, življenjskih izkušenj in tudi let. Niti ne vem, kdaj točno se je to spremenilo, verjetno nekje med mojim 40. in 50. letom, ko sem se bolj ukvarjala s svojimi hormoni kot s svetom okoli sebe. Moji šefi v službi so postajali vedno mlajši, sogovorniki prav tako, in kar naenkrat srečujem samo še mlade ljudi, ki imajo več znanja in izkušenj od mene, a lahko bi jim bila mama. Kakšen neverjeten življenjski preobrat.

Navkljub gneči pridem hitro na vrsto, za vrati ambulante se razpre paleta ordinacij plastične kirurgije, štiri ali pet jih je, ne vem več, med sabo so pregrajene samo s plastičnimi zavesami. Sedem na ležalnik in avtomatično odpnem srajco. Zdaj že vem, da je tovrstno oblačilo najbolj praktično, pa tudi najmanj me boli pri oblačenju. In slačenju. Ne morem še dobro dvigniti roke, da bi navlekla kakšno majico čez glavo, zadnje tedne sem samo v gumbkih.

Neugodnost slačenja pred neznanimi ljudmi počasi pojenjuje. Tako se verjetno počutijo tudi pornoigralke po prvem mesecu dela. Ne štejem več, koliko ljudi me je v zadnjih tednih v bolnišnici videlo v Evinem kostimu. Skoraj toliko kot na plaži, bi rekla. Čeprav težko rečem, da sem trenutno v fit kondiciji.

V sobi sta dve medicinski sestri, obe svetlolasi, in moj plastični kirurg, ki mi bo naredil novo oprsje. »Mar ne?« ga vprašam zgoraj brez, leže na postelji. Dr. Porčnik ni ravno zgovorna oseba, v nasprotju z mojima drugima zdravnikoma iz tima Reševanje gospodične Katarine. Osredotočen je na območje moje desne dojke, tipa brazgotino, opazuje. Gledam v strop, delam se, kot da me ni v sobi. To ni moje telo, to ni moja dojka, tole se ne dogaja meni, to so samo grde sanje. Jutri se boš zbudila in vse bo tako, kot je bilo prej.

Ko mi dr. Porčnik v desno dojko porine iglo večje injekcije, ki je nisem opazila, ker sem trmasto strmela v strop, naglas javknem.

»Ah,« rečem in oči se mi napolnijo s solzami. »Trudil sem se biti nežen, kolikor se da,« reče svetlolasi zdravnik. »V prsni razširjevalec vam vbrizgavam fiziološko raztopino. Danes bova dala vanj 60 ml, da ne bo preveč. S tem bova, postopoma, na vsaka dva tedna, napolnila vaš prsni razširjevalec do želene velikosti.«

Peče in skeli, osredotočim se na pravilno dihanje, da me ne zagrabi panika in da me v prsnem košu manj boli. Trudim se, da bi se vsaj moja glava preselila na neko sončno peščeno plažo, kjer se valjam po brisači in mi med prsti na nogah curlja sipka mivka. A ko začutim, kako v mojo dojko priteče hladna tekočina, se plaža nemudoma razblini, izgine neznano kam, v rebrih začutim nenavaden pritisk, ko se nekaj trdega v meni napenja in počasi, zelo počasi raste.

Dr. Porčnik ni zadovoljen z mojo rano: »Tole se vam pa zelo počasi celi.« Nič ne rečem, brazgotine na prsih še vedno ne morem pogledati. Pa je res nujno, da jo moram videti in sprejeti, ponotranjiti, se sprašujem. Saj je pri meni samo začasno, čez nekaj mesecev bo izginila, namesto nje bo zrasla nova, ljubka, samostoječa dojka. Upam vsaj. Prijateljica Tatjana mi je prinesla kremo za brazgotine iz arnike, ognjiča in šentjaževke, ki jo sama dela, ampak nobena krema, je rekla, ne dela čudežev takoj. Bo treba malo počakati.   

Z dr. Porčnikom se dogovoriva, da se vrnem čez dva tedna. »O. K.,« rečem: »kdaj pa lahko načrtujeva operacijo oziroma rekonstrukcijo dojke?«

»Ko boste končali s kemoterapijo, potem se bova pogovarjala o tem.«

Seveda, najprej kemoterapija. Nisem pozabila nanjo. Najino srečanje visi nad mojo glavo kot Damoklejev meč. Tanka žima iz konjskega repa je vsak dan bolj skopa, meč se trese in drhti nad mojo glavo, nihče se tega ne zaveda, razen mene. (se nadaljuje)

Revija Jana št. 12, 22.3.2022