Nekoč ste bili imeniten športni novinar in tudi urednik športnega uredništva na RTV SLO, zdaj ste eden najprepoznavnejših obrazov informativnega programa, ki je najbolj na udaru. Bi šli spet nazaj na šport?

Sploh ne. Moja mariborska oma (babica) bi rekla: jetzt erst recht (zdaj pa sploh!). Zato še jaz pravim: zdaj še bolj kot kdajkoli prej sodim na mesto, kjer sem. Dolgoletno delo v športnem programu mi je bilo v čast in veselje, tam sem se tudi veliko naučil, a to je preteklost, ne pa sedanjost, pa tudi prihodnost ne.

V demokratičnih državah imajo novinarje za četrto vejo oblasti, za tako imenovane pse čuvaje, ki nadzirajo oblast, jasno pa je, da nihče od politikov v svetu ni navdušen nad nadzorom. Toda če jih novinarji najdejo s prsti v marmeladi, morajo oditi. Za zmeraj! V Sloveniji pa ni tako. Pri nas se skušajo skorumpirani politiki znebiti pogumnih novinarjev.

Seveda so okolja, kjer je nadzorna vloga novinarstva bolj izrazita in priznana, nikjer pa življenje in delo novinark in novinarjev ni prav lagodno. Tudi severno in zahodno od nas stanje ni idealno, tudi tam je naš poklic deležen pritiskov, bodisi političnih bodisi gospodarskih.

Vse pa je odvisno od trdnosti ključnih institucij družbe in države, ki navsezadnje novinarkam in novinarjem omogočajo boljše in varnejše razmere za delo. Prav od omenjene trdnosti institucij, pa tudi – recimo ji – stopnje državljanske zavesti je odvisno, kaj je tistim, ki zlorabljajo politično in gospodarsko moč, naposled dovoljeno. Zanimivo je, da so očitki dela politike na račun kolegic in kolegov v Avstriji in Nemčiji, posebej ko gre za javne radiotelevizije, podobni, češ da so programi »neuravnoteženi«, izpostavljene novinarke in novinarji pa prežeti z levičarsko ali liberalno miselnostjo. Je pa tega manj in so taka stališča tudi v splošni ter politični javnosti razumljena kot ekstremna in nekako ekscentrična.

Pri nas je, žal, drugače. Pa tudi naša domnevna politična neuravnoteženost je pretežno mit, sploh ko gre za naše programe. Njeno domnevno zdravljenje s poskusi izrazitega nagibanja v drugo smer pa je napačno, nedemokratično in, če že hočete, neumno. Ter seveda nestrokovno in neprofesionalno.

Lahko rečemo, da je naša vlada izvedla udar na javno RTV? To so  storili v Rusiji, Severni Koreji, sosednji Madžarski, Srbiji …

Ne glede na nekatere podobnosti je razmere v omenjenih državah nesmiselno metati v isti koš, pa tudi sicer so primerjave s Severno Korejo in tudi Rusijo preprosto neprimerne.

Dejstvo pa je, da je v Sloveniji problem v zakonodaji, ki politiki, predvsem vladni, omogoča premočan vpliv na izbiro članic in članov programskega sveta RTV Slovenija, pa tudi nadzornega sveta naše ustanove. Ob tem ne kaže zanemariti dejstva, da je tudi del civilne družbe prepojen s politiko.

Zanimivo je, da prav zdaj v Avstriji poteka podobna razprava o problematičnosti zakonodaje, ki ureja imenovanje ljudi v podobne organe na ORF.

Problemi na nacionalni TV se niso pojavili čez noč!

To je res. Zagotovo so bile na vseh ravneh na RTV Slovenija, tudi v programih in poročanju, v preteklih desetletjih storjene napake. To, čemur smo priče zdaj, pa je tudi razgradnja varovalnih mehanizmov, ki so doslej – ne sicer dovolj uspešno – vsaj delno preprečevali poskuse rušenja potrebne mere verodostojnosti naše hiše in njene finančne stabilnosti.

Na splošno je komunikacija navzven in navznoter v slovenski družbi v zadnjem času zdrknila pod spodnjo mejo spodobnosti, za kar največjo odgovornost seveda nosijo tisti, ki jo po funkciji imajo. To velja tudi za RTV Slovenija.

Žal ta žolč pronica navzdol.

Toliko laži in pritlehnih manipulacij, kolikor jih v naši hiši doživljamo zdaj, ni bilo še nikoli. Seveda se kaže, da je cilj nekaterih vplivanje na naše delo z očitnimi političnimi motivi, bi bili pa ti cilji neuresničljivi, če bi se vsi uredniki in novinarji dosledno držali načel novinarskega profesionalizma. Podleganje političnim pritiskom in uresničevanje nekakšnih političnih agend iz prepričanja, kariernih ambicij ali celo nezavedno sta preprosto neprofesionalna. In pika.

RTV SLO ni niti zasebna niti vladna institucija, temveč javna ustanova. Kako je mogoče, da to prilaščanje uspeva vsem na očeh?

Gre za poskuse prilaščanja, ki niso vedno in v celoti uspešni, a so, žal, vidni ter pomagajo uničevati našo hišo, ki je vendarle ena od pomembnejših nacionalnih institucij v državi.

Žal pa se to vidi tudi v načrtovanju programa, zlasti na TV Slovenija, ki je v zadnjih mesecih slabo. Kot da bi bil cilj sporočiti gledalkam in gledalcem – ne glejte nas! Pri čemer se to dogaja celo v imenu višje gledanosti. Vojna v Ukrajini je to sicer nekoliko spremenila, predvsem zaradi odločnega odziva novinark in novinarjev.

Problem, kot ga vidim jaz, je, da se v naši družbi stopnjuje nekakšna vladavina nekompetentnosti oziroma, če hočete, nesposobnosti, predvsem zaradi že omenjene razgradnje nadzornih institucij.

V takih razmerah pa lahko nekdo, ki je dovolj nespodoben in ima dovolj volje, doseže svoje.

Tako je preprosto zato, ker pač lahko … ker je osvobojen vseh zadržkov, zavor in skepse, celo do samega sebe.

Razmere so ugodne za tiste posameznike in posameznice, ki so dovolj prožni, a niso preveč »obremenjeni« z znanjem.

Res je. Na splošno pa je v tej vladavini nekompetentnosti zelo otežen dialog: težko je o objektivnosti razpravljati z nekom, ki na vse gleda izrazito subjektivno, težko se je argumentirano pogovarjati z nekom, ki o zadevah zelo malo ali skoraj nič ne ve, težko je voditi kulturen dialog z nekom, ki nima olike. Mi bi – kot največja medijska hiša v državi – morali biti v komunikaciji navzven in navznoter zgled celotni družbi. A žal nismo.

Kljub vsej gonji proti neodvisnemu novinarstvu pa velika večina državljanov podpira pogumne novinarje. Natančno vedo, kdo dela s srcem, pogumom in profesionalno. Kaj vam pomeni javna podpora?

Res je, toliko neposrednih izrazov podpore, pisnih in ustnih, iz Slovenije in tudi iz tujine, kot smo jih kot novinarska skupnost deležni zdaj, enako pa velja tudi zame kot posameznika, še nismo doživeli. Tudi navznoter smo tako enotni, kot še nismo bili nikoli. Ne delimo se na »naše« in »njihove«, temveč smo na eni strani profesionalci, na drugi strani pa preostali. Slednji so v dramatični manjšini. To nam vsem daje upanje, da bo možno po obdobju bolj ali manj načrtnega pustošenja po naši hiši lahko urediti novo, drugačno in predvsem boljšo RTV Slovenija.

Je bilo še nekaj let nazaj vse v redu?

Ne, sploh ne! Številne napake se vlečejo že leta, celo desetletja, nekateri smo predvsem interno ves čas nanje tudi opozarjali. Res pa je tudi, da smo bili prevečkrat še preveč popustljivi do pojavov neprofesionalizma v naših lastnih vrstah.

Problem pa je tudi povsem strokoven – naša hiša se ni znala dovolj dobro odzvati na tehnološke spremembe, ki so tudi precej vplivale na navade ljudi ter spremembe v njihovem načinu informiranja. Na tem področju, razen morda na Radiu Slovenija, zaostajamo že dolgo in tudi celovitih konceptov še nimamo pripravljenih. Jasno je, da tako, kot smo delali doslej, ne bomo mogli več.

Sprva je nova vlada z Uradom vlade RS za komuniciranje (UKOM) spravila na kolena Slovensko tiskovno agencijo (STA). Tudi zaradi finančne pomoči ljudi jim je ni uspelo uničiti. Kako pa lahko pomagamo vam na RTV SLO, ki ustvarjate dnevnoinformativni program?

Javnost nam lahko najbolj pomaga z objektivno kritiko našega dela, z odzivi nanj. Kar pa je možno le, če nas posluša, bere in gleda. Ne pričakujemo samih pohval, temveč stvarno, strpno, objektivno in konstruktivno kritiko. Histerija v eno ali drugo smer nam samo škoduje.

Nekateri, čeprav so redki, v vsaki naši izrečeni besedi že prepoznavajo našo popolno podrejenost trenutnemu vodstvu, kar je seveda neumnost. Ključni del naše naloge je predvsem v tem, da kar se da dobro delamo. Opažam, da mnogi ljudje, žal, ne razumejo dovolj načina našega dela, kaj počnejo uredniki in kaj novinarji, kako so naše vloge in odgovornosti porazdeljene ... Bržkone tudi zato, ker tega ne znamo dovolj dobro in učinkovito pojasniti.

Seveda pa potrebujemo tudi podporo javnosti, ko gre za nujno preurejanje zakonskih podlag za delovanje naše hiše in medijev v Sloveniji nasploh.

Po volitvah bodo spremembe na tem področju nujne, seveda v smeri zagotavljanja neodvisnosti RTV Slovenija v vseh pogledih. Ogromna večina tovrstnih sprememb v zadnjih desetletjih je stanje poslabšala, ne glede na vse obljube in namere političnih strank vseh barv ter usmeritev. Žal v slovenski politiki doslej še ni dozorelo spoznanje, da je za vse najboljši javni medij prav neodvisen in visoko profesionalen. Predvsem pa takega potrebuje javnost, v službi katere smo.

In zadnje vprašanje. Kdo bo vodil ali vodila predvolilne oddaje?

Si lahko predstavljate, da dober mesec pred volitvami tega ne vem, ker uredništvu izvedbeni in vsebinski koncept predvolilnih in volilnih oddaj sploh še ni bil predstavljen?!

No, tudi to je odraz te neprofesionalnosti, o kateri sem govoril maloprej. In takih primerov je bilo, žal, v minulem času precej, tudi v zvezi z odzivom na ruski napad Ukrajine, pri čemer so odgovorni svoje napake želeli prikriti z izmišljenimi očitki na račun novinark in novinarjev, prav tistih, ki v teh dramatičnih dneh in tednih najbolj zavzeto in kakovostno delajo. Na srečo večji del javnosti, ki ni zaslepljen s politikantstvom, delitvami po vsej sili in zdraharstvom, ta trud in delo seveda opazi.

Revija Jana št. 13, 29.3.2022