»Še preden sem ga spoznala, sem študirala defektologijo. Je zato izbral mene za svojo mamo?« se v svojem slogu, ki ga pogosto krasi bridek humor, sprašuje Dragica Kraljič v uvodni besedi h knjigi Nisem kot drugi, ki jo je te dni izdala založba Primus. »Najlažje bi bilo reči, da mi je izbiro študija nekdo nastavil, ker je vedel, da bom to znanje potrebovala za svojega sina.«

Od nedavnega je upokojenka, pred tem pa je svoja znanja in izkušnje specialne pedagoginje podarjala z delom vzgojiteljice in ravnateljice v vrtcu, s človeško pretanjenostjo je udejanjala spremembe v učnem in delovnem okolju ter z njimi ves čas žela same pohvale. Za svoje delo je dobila nagrado Združenja ravnateljic in ravnateljev vrtcev Slovenije. Zaradi vsega naštetega je bila tudi med Janinimi kandidatkami za Slovenko leta. V javnosti se je zavzemala za pravice otrok s posebnimi potrebami, poleg tega se lahko pohvali s številnimi odmevnimi članki.

A Dragica se ne zna hvaliti. Je skromen človek in ženska z velikim srcem, čeprav – ali morda prav zaradi tega – ji življenje v otroštvu ni prizanašalo. Njena sposobnost empatije in njena želja, da bi pomagala, sta več kot ganljivi. V plemenitosti pa jo je (na žalost) obrusilo samo življenje.

Izbrala je preprostost življenja. Kako je postala takšna, kot je, tako občutljiva za skrbi in bolečine drugih, tako zelo pripravljena vedno pomagati? Empatija je namreč njen način življenja.

Predvideva, da izvira ta njena potreba iz otroštva. Še vedno povsem nagonsko skrbi tudi za svojo širšo družino. Pravzaprav izhaja ta potreba iz nemoči, ki jo je občutila v otroštvu, iz želje, da bi pobegnila iz revščine ter nenehnega strahu, da bi zbežala daleč stran od pomanjkanja in nasilja. Gre za vzgib, ki ji pravi, da tako ne bi smel nihče živeti. Da bi moral vsak človek v stiski dobiti ustrezno pomoč. »Oče in mama sta bila huda alkoholika. S svojim ravnanjem sta sebe in otroke nemalokrat prignala na rob razumljivega in dojemljivega. Pogosto tudi čez ta rob.« Dragica pravi, da je nemogoče opisati in razumeti njeno družino ter njeno otroštvo. »Morali bi izumiti nove besede. S temi, ki jih poznam, se vsega tega ne da opisati.«

Vse to jo je zaznamovalo, a ji hkrati tudi pomagalo, da je našla svojo pot. Da je preživela.

»In Janek je bil tisti, ki me je začel na polovici mojega življenja postavljati pred dejstvo, da se moram odločiti, kaj je v življenju resnično vredno. So to boleči spomini in izgubljeno otroštvo? Ali naj žalujem za njim? Ali lahko zavrtim čas nazaj in kaj popravim? Ali naj si slečem kožo in bo vse drugače? Ali naj se vse življenje sprašujem, kaj bi bilo, če bi bilo? Janek mi je pokazal, da je treba živeti danes. In kar je bilo, je bilo. In kar bo, pač bo. Pokazal mi je preprostost življenja. Majhne stvari. Majhni napredki. Zdravilni nasmehi,« je dejala ob izidu knjige.

Dragica je z na široko odprtimi očmi zagledana v paradoks lastnega življenja. Zaveda se, da se je pravzaprav šele ob Janeku odpovedala svoji kronični žalosti. In o tem piše. Piše zase. Piše tudi za nas. Da bi razumeli. Da bi mogoče sprejeli drugačnost. In nam v tej knjigi podarja nasvet, kje naj začnemo, ne da bi nad nami izvajala pritisk: »Poskusite z empatijo: kako bi se počutila, če bi se mi rodil otrok s posebnimi potrebami? Ne, nikar že v prvem hipu ne odrinite tega vprašanja. Bodite pogumni in se soočite z njim.«

Ko se rodi drugačen otrok … O, Dragica se še kako zaveda, kaj prinaša prihod otroka s posebnimi potrebami. O tem je veliko pisala in predavala, pomagala, svetovala družinam, posameznikom … Ter sama izkusila to stisko in tavanje v temi. Ve, da je na začetku najtežje. Govorili so ji: »Vi ste defektologinja, vi tako ali tako vse veste.« »Ne, nič ne vem, povejte mi! Jaz sem samo brala knjige. Še nikoli nisem bila v takšni stiski. Nič ne vem.«

Vsi starši imajo svoje predstave o svojem bodočem otroku. Pričakovanja in želje. Da bo najlepši na svetu, zdrav, priden, vesel, pameten … Da bo nekega dne uspešen. Najboljši. Da bo srečen.

»Ko se rodi otrok s posebnimi potrebami, ta predstava izgine. Pričakovanje se razblini. Nastane praznina. Poznamo teorije o doživljanju staršev, ko se začenjajo soočati z razvojnimi težavami svojega otroka, ko se jim rodi otrok s posebnimi potrebami. Počutiš se, kot bi ti otrok umrl. Tisti, ki si ga tako željno pričakoval. Dobil si povsem drugačnega otroka in še sanja se ti ne, kaj se bo dogajalo v prihodnje,« pojasnjuje Dragica, ki o vsem tem pogosto piše tudi v kolumnah, zbranih v knjigi. Avtorica nam v njih predaja svoja razmišljanja in iskanja, vzpone in padce, hrepenenja ter doživetja. Zakaj to počne?

»Zato, da boste lahko uvideli, kako zelo smo si v resnici podobni v potrebah po biti in biti skupaj.«

Več v reviji Jana št. 13, 29.3.2022