nakupovanje, trgovina, denar, denarnica, spar, prehranski-izdelki Svet24.si

Primerjava cen dobrin v Sloveniji in na Hrvaškem:...

profimedia-0487110156 Svet24.si

Prav so imeli tisti, ki so trdili, da je zanjo ...

15-pacnik vila-pl Necenzurirano

Tožilstvo želi zaseči bogataševo vilo na Bledu

jansa kmetic-pl Reporter.si

Tako Janševa strankarska trobila na skrajno ...

Adele Milloz pm Ekipa24.si

Tragedija: Nekdanja svetovna in evropska prvakinja...

Veronika Strnad Odkrito.si

Veronika Strnad - Ni je težko nasmejati

damir krznar Ekipa24.si

Oglasil se je Damir Krznar in sporočil: Nisem še...

Ljudje

Prva kemoterapija (25)

Avtor:

Katarina Keček

Značke:

Noč pred prvo kemoterapijo slabo spim. Slabo spim že zadnjih nekaj let in sem kronično utrujena. Spanje pri meni nikoli ni igralo neke velike vloge. Na žalost. Tako sem naučena, programirana. Spim, kadar imam čas, ne pa takrat, ko bi morala spati. Spanje kot vrednota Evropejcem ne pomeni veliko, če jih primerjamo, recimo, z Japonci, za katere je nočni počitek visoko na lestvici prioritet. Za japonske zakonce je znano, da spijo v ločenih spalnicah, a ne zato, ker se ne bi imeli radi, temveč zato, da se zdravo naspijo. Pri tem izginejo motnje, kot so smrčanje partnerja, njegovo obračanje, zbujanje ob različnem vstajanju, odhajanju na stranišče … Prav tako je pri Japoncih navada, da otroci v mamini postelji spijo do svojega petega leta. Kot vemo, Japonci delajo kot zmešani, delo, služba in odgovornost so visoko na vrhu osebnostne lestvice, vse je podrejeno višjemu cilju, skupnosti, na leto so upravičeni le do enega dneva dopusta. So pa zato dobro naspani.

Povprečen Slovenec gre spat, ko mu začnejo oči lesti skupaj pred televizijo, v naših spalnicah je ponavadi prevroče, pa ne zaradi posteljne akcije, eden od obeh zagotovo smrči, in ni čudno, da smo neprespani, kronično utrujeni in zaradi tega tudi bolj razdražljivi. Navajena sem že, da mi prijatelji in znanci rečejo: »Komaj čakam vikend ali dopust, da se bom malo naspal.«

Utrujena in nervozna se odpravim na Onkološki inštitut. Danes imam prvo kemoterapijo, strah me je za umret, čeprav tega ne bi nikoli priznala.

Tisoče ljudi je prestalo to zdravljenje, si prigovarjam, sama poznaš mnoge, ki so šli čez to. Tudi ti boš šla, si rečem z nasmehom, ko mi v laboratoriju jemljejo kri. Dr. Ribnikar je z mojimi krvnimi rezultati zadovoljen, napiše mi dodaten kup receptov za zdravila, ki jih bom potrebovala po kemoterapiji. Spet protibolečinske, pa tablete proti slabosti, driski, kapsule za želodec … joj. Pošlje me na oddelek dnevne ambulante za kemoterapijo, ki je v stavbi C. Ne vem, kaj me čaka, prvič sem tu. Opazujem ljudi okoli sebe, kam gredo, pot je zaradi pravil covida zapletena. Iz ene stavbe moram priti v drugo po podzemnih hodnikih. Prave katakombe, vam rečem. Nekajkrat sem že hodila po podzemnem mestu Kliničnega centra, ki je nekaj metrov pod Zaloško cesto. Razteza se na približno 17.000 kvadratnih metrih, na njih so kaki trije kilometri poti.

Mimo mene hodijo pešci, zaposleni v maskah in belih uniformah, vsake toliko naletim na kakšno podzemno ambulanto, pralnico, strojnico, kuhinjo, mimo mene brzijo električni invalidski vozički, na nekaterih se vozita dva potnika, eden sedi, drugi stoje upravlja vozilo. Umaknem se majhnemu viličarju, ki hiti proti meni, z druge strani nepričakovano prikolesari kolesar. Tole zna biti nevarneje od kemoterapije, pomislim, ko se stiskam ob steno.   

Sledim napisom na stenah, pridem do sprejemne pisarne, ki je v drugem nadstropju. Pred mano stoji nekaj bolnikov, na okencu se mirno »pofočkajo«, oddajo svoje izvide in v spremstvu sester odidejo v bolniške sobe, ki se razprostirajo na obeh straneh. Sama naredim enako, delam se, kot da se ne dogaja nič posebnega, a v meni vre.

Sestra me odpelje do sobe številka pet, takšnih sob je vsaj deset na obeh straneh hodnika, v vsaki sobi je pet ali šest bolnikov, ki prejemajo kemoterapijo. Ljudje ležijo na posteljah, poleg vsakega stoji jekleno stojalo z različnimi steklenicami, iz katerih teče tekočina po cevkah v bolnike. Eni mižijo, drugi gledajo v telefon, tretji berejo, vse je tiho, bolnišnica pač.

Najbolj me zaboli, ko mi drobna rjavolasa medicinska sestra z oranžno maskaro v žilo zabode kar precej debelo iglo. V zadnjih mesecih so me na Onkološkem tako prepikali, da bi lahko počasi dobila vlogo v reklami za špikano pleskavico. In nismo še končali z luknjanjem kože, kje pa. Še dobro, da imam dobro vidne žile, razpleteno mrežo svetlo modrih ven, idealnih za narkomanijo. Za zdaj jih sestre z lahkoto najdejo. »Zdaj se vidijo,« mi reče brinetka v modri uniformi, »vendar se bodo sčasoma, s kemoterapijo, zožile in bodo slabše vidne.« Nee. »Res?« vprašam. »Kaj vse me še čaka?« »Tudi koža se vam bo stanjšala,« pove. »Za lase pa tako ali tako veste.« »V kolikšnem času pa mi bodo začeli izpadati?« vprašam in zavijem prste v svoje dolge lase, ki jih zadnje tedne tudi ne morem več gledati s takim veseljem. Še umiti se mi jih ne da. Le zakaj? Stran morajo. Čimprej. Kot operacija. Sicer boli, ko odrežeš del sebe, veš pa, da bo potem zagotovo bolje. »Čez dva, tri tedne vam bodo začeli izpadati,« pove mirno. Navajena je takšnih vprašanj, vsak dan srečuje ljudi brez las. To je njena vsakdanjost, kmalu bo tudi moja.  

Cevke so končno v moji žili, njene roke odprejo ventile na steklenicah, ki visijo nad mojo glavo: »No, to je to. Pridem pogledat vsake toliko, ali tole teče. Če kaj potrebujete, pozvonite.« Obrne se in stopi do druge bolnice, ki je ravnokar stopila v sobo in zasedla zadnjo posteljo v sobi. V sobi smo tri ženske in dva gospoda, spet sem najmlajša.

Začutim, kako mi v žilo spolzi nekaj hladnega, nekaj mrzlega in nekaj spolzkega. Srce mi začne hitreje biti. Kaj je to, kar polni moje telo? Je to strup ali zdravilo? Me bodo te kemikalije ubile, ozdravile ali morda popolnoma spremenile? (se nadaljuje)

Revija Jana št. 13, 29.3.2022