Ljudje

Velike preizkušnje skromnega šampiona

Andreja Comino
4. 4. 2022, 22.00
Posodobljeno: 5. 4. 2022, 23.49
Deli članek:

Prekrasna Planica je bila zadnji teden v marcu polna presežkov. Slovenski orli so leteli kot za stavo, najbolj pa se je izkazal 24-letni Žiga Jelar, saj je domov odšel s kar dvema odličjema. Medalje in malega kristalnega globusa v poletih je bil še toliko bolj vesel zato, ker je na začetku sezone, oktobra lani, prebolel težko obliko korone in zaradi nje izgubil vso telesno pripravljenost, za katero je garal pol leta. V Planici je bil še posebej vesel podpore svojih domačih – očeta Lovra, mame Mateje in sedem let starejše sestre Sare. Nanje je zelo navezan, ob strani mu stojijo pri njegovih športnih in glasbenih podvigih.

Revija Jana
Žiga Jelar ni samo vrhunski športnik, temveč tudi skromen, iskren in srčen fant.

Na intervju pride ob dogovorjenem času in s širokim nasmehom, nalezljive dobre volje. »Ker počnem toliko stvari, si moram čas dobro razporediti, pa še narediti malo rezerve zaradi nepredvidenih stvari. V zadnjih dneh jih je bilo toliko, da sploh še nisem utegnil strniti vseh vtisov,« za začetek veselo pove postavni športnik. Od malega je bil prava žverca, doda, nikoli pri miru, vse ga je zanimalo.

Pomembno je vztrajati. »Pravijo, da sem znal prej smučati kot hoditi. Za domačo hišo so nam delali skakalnice, da smo se mulci lahko spuščali. Te in še druge vragolije sem počel z najboljšim prijateljem Nikom. In ker se je njegovemu zdaj že pokojnemu očetu zdelo pametno, da bi naju nekam usmerili, so naju pri petih letih vpisali v smučarski skakalni klub. Prvi treningi so bili bolj za zabavo in druženje, rezultatov sprva ni bilo. Vendar sta mi starša, oče Lovro, ki nikoli ni bil športnik, ukvarja se z marketingom in oglaševanjem, ter mama Mateja, srčna učiteljica razrednega pouka, vedno dopovedovala, da je treba pri tem, za kar se odločiš, vztrajati do konca. Žal mi je, ker se danes veliko otrok navduši nad športom, vendar marsikdo ne vztraja in potem ne dosežejo rezultatov. Tudi sam do 15. ali 16. leta nisem imel rezultatov, a sem vseeno vztrajal, hodil na treninge in tekme. Leta 2017 pa se mi je (končno) odprlo in potrdilo, da je bilo vredno truda,« pripoveduje Žiga, ki je zelo navezan na svoje domače. Sedem let starejša sestra Sara potrebuje več vodenja in sodelovanja, saj se je rodila s poškodbo možganov, ki je nastala pri poskusu zunanjega obrata zaradi maternične vstave ploda in zakasnelem carskem rezu. Tistih nekaj sekund, ko je bila brez kisika, je za vedno zaznamovalo njeno, pa tudi življenje preostale družine.

Sestra Sara je eno veliko sonce. »Na Saro sem zelo navezan in ponosen. Dala mi je zelo veliko in je zelo pomemben člen v mojem življenju. Ob njej in zaradi nje sem dobil širino, strpnost, sprejemanje drugačnosti in vse, kar spada poleg. Zelo cenim njeno iskrenost, ob njej se zavedam, da nas v življenju lahko spremljajo drugačne stvari in ljudje, ki so neskončno srčni, iskreni ter ljubeznivi. Starša sta jo zelo lepo vzgojila. Nista popuščala, kot bi marsikdo. Poskušala sta storiti vse, da bi bila čim bolj samostojna in neodvisna. Na odraščanje z njo imam zelo lepe spomine. Tudi na številne tabore, na katere smo hodili otroci s posebnimi potrebami in njihovi družinski člani. Povezovali smo se med seboj, si izmenjevali izkušnje, se podpirali. Pa tudi midva s Saro sva vedno nekaj počela, bila aktivna. Ko sva bila majhna, je ona pela, jaz pa sem igral na harmoniko, pozneje na kitaro in klavir. Ob treningih sem namreč končal še glasbeno šolo, do osemnajstega leta pa hodil na ure harmonike k Janezu Fabjanu iz Besnice. Tega inštrumenta sem se začel učiti pri treh letih, ko sem dobil prvo plastično harmoniko. Tako sem vlekel meh in igral Avsenike, da se je pokvarila. Neskončno sem bil vesel, ko mi je Miklavž prinesel novo. Tudi v glasbi me zanima veliko stvari in si puščam odprte možnosti. Želim si, da ljudje sprejmejo mojo glasbo, se z njo poistovetijo in jim z njo polepšam kak trenutek. Za nastope in ustvarjanje albuma pa nimam časa. Ravno tako ne za vaje s skupino. Morali bi naštudirati repertoar in vaditi, a vse ne gre. Smo pa lani nastopili na eni poroki,« pove skakalec, ki še zdaj rad poje s sestro. Ona pa je njegova velika navijačica. Zelo rada prihaja na tekme v Planico ter z zastavo in trobljo navija za brata. Kadar ga ni doma, ga zelo pogreša. Zelo je vesela, kadar jo pelje na kavo ali sladoled, in uživa, kadar jo pelje v »službo«, kakor reče, ko gre vsak dan v varstveno-delovni center, kjer z drugimi varovanci izdelujejo glinene ptičke, sestavljajo rokavice in druge stvari.

Več v reviji Jana št. 145.4.2022

Revija Jana
Z očetom Lovrom, mamo Matejo ter sestro Saro so zelo povezani.