nakupovanje, trgovina, denar, denarnica, spar, prehranski-izdelki Svet24.si

Primerjava cen dobrin v Sloveniji in na Hrvaškem:...

profimedia-0487110156 Svet24.si

Prav so imeli tisti, ki so trdili, da je zanjo ...

15-pacnik vila-pl Necenzurirano

Tožilstvo želi zaseči bogataševo vilo na Bledu

jansa kmetic-pl Reporter.si

Tako Janševa strankarska trobila na skrajno ...

Adele Milloz pm Ekipa24.si

Tragedija: Nekdanja svetovna in evropska prvakinja...

Anja Širovnik Njena.si

Anja (Sanjski moški) našla srečo v ljubezni?

maribor Ekipa24.si

Joj, kakšen udarec! Evropski tekmec Maribora z ...

Ljudje

Lucy (26)

Ležim na postelji Onkološkega instituta, v polni sobi številka 5 v stavbi C, kjer poteka dnevna ambulanta za kemoterapijo. Rjavolasa medicinska sestra me je ravnokar priklopila na mojo prvo terapijo za uničevanje rakavih celic, zdaj se ukvarja s starejšo gospo, ki leži nekaj metrov stran od mene. V sobi so štiri postelje in stol, na katerem sedi starejša gospa z ruto na glavi, vidno utrujena. Ona je prišla zadnja.

V mojo desno roko po prozornih cevkah tečejo brezbarvne tekočine iz dveh pollitrskih stekleničk. Čutim, kako mi v žile vstopa nekaj hladnega, kako tujek polzi po mojih venah in se širi po vsem telesu. Ne boli, to ne, je pa zoprn občutek.

Pred kratkim sem spet gledala film Lucy s Scarlett Johanson v glavni vlogi. To je bilo že petič in vedno ga vidim drugače. V tej srhljivki Scarlett igra drogeraško mulo, ki ji mafijci v telo vstavijo neko novo drogo, ki naj bi jo pretihotapila v Ameriko. Kristali čistega halucinogenega mamila so zaviti v majhne plastične tulce, ki ji jih kriminalci z operacijo vtaknejo v trebuh. Pride do nepričakovanih zapletov, vrečke z drogo v njenem telesu začnejo popuščati, nevarno mamilo ji po kapljicah izteka v telo, kemija jo polni, spreminja … Lucy se navznotraj transformira, zaradi droge dobi nenavadne sposobnosti.

Dihaj, rečem, dihaj, sprosti se, nisi Lucy, to je samo v tvoji glavi. Vate teče zdravilo, ki bo uničilo te slabe misli v tebi, ki so se leta kopičile in materializirale v teh rakavih celicah. Kar teče vate, te bo rešilo, ne bo te ubilo. Poskušam se sprostiti, hladna tekočina leze po mojem telesu, prepričujem svoj um, vse ima svoj namen, vse je pod kontrolo, varna si, zaupaj, vodena si. Sprosti se.  

Poslušam svoje telo, pozorna sem na malenkosti v sebi, kaj čutim, me kaj stiska, boli. Ob opazovanju telesa se počasi umirim, pozornost usmerim na notranje dogajanje, prepustim se pomirjujoči meditaciji in z rahlim tresljajem trepalnice iz oddaljenega vesolja nehote sprožim komet, ki med tisočerimi zvezdami najde naš modri planet bliskovito kot natančno izstreljena puščica. Strmo se spusti proti njej, neopazno preseka našo atmosfero, kot bi je sploh ne bilo, preleti ameriško celino in veliko modro lužo, se za nanosekundo ustavi nad evropskim kontinentom, na poskok naredi dve elegantni pirueti, poišče državico v obliki kokoške in se spusti nad Ljubljano, naravnost nad center mesta. Komet odvrže nekaj vesoljskega prahu na kip sredi trga, sledi reki Ljubljanici, nad vodo se vrtinči, dela prevale in se skozi moje okno hitro in nepričakovano kot morski val zlije naravnost proti moji postelji. Sploh ga nisem opazila, nenadoma me nekaj zaslepi, niti premakniti se ne morem. Mahoma začne komet vstopati vame, skozi majhno točko, točno na vrhu moje glave, kot nežna bela svetloba. Kot nekakšna puhasta krema, polna bleščic, polzi v moje telo, napolni najprej vse dele moje lobanje, zalije mi oči, nos, usta, zleze nižje proti vratu, požiralniku, pri ključnici se razcepi v dve poti, hip kasneje začutim mravljince v prstih. Od presenečenja otrpnem, moje misli osupnejo, a ne čutim nobenega strahu. Skrivnostna svetloba polni moje telo, boža mojo notranjost, glavo, srce, notranje organe, napolni me vse do prstov na nogah. Vsakega izmed njih nežno in natančno kot skrbna mama zavije v mehko svetlobo, da ga zaščiti in zavaruje pred temnimi silami, ki so me napadle. Znova začutim mravljince, tokrat v nogah.   

Po telesu me začne mraziti, pokrijem se z rjuho, ki je na postelji, a je pretanka, da bi me pogrela. Hlad se po mojem telesu širi kot živo srebro, začne me nekontrolirano tresti, kot bi imela nekakšen napad, zobje mi šklepetajo na polno. V hipu sta pri meni dve sestri, pokrijeta me z odejo, ena po telefonu pokliče zdravnika, druga mi po navodilih uravna dotok tekočin iz flaške. Čez nekaj minut tresavica mine, zdaj me spet oblije mrzel pot, zavijem se globje v odejo in poskušam na silo zaspati.  (se nadaljuje)

Revija Jana št. 14, 5.4.2022