138mv Svet24.si

Poročil se je modrijan Rok Švab

vid1 Svet24.si

»Draga hči, rad te imam in vedno se boš lahko ...

putin ruska kapelica bobo2 Necenzurirano

Vsi naši rusofili #kolumna

nina krajnik-pl Reporter.si

Vili Kovačič nad Nino Krajnik: Tvoja ...

doncic Ekipa24.si

Luka Dončić poskrbel za obilo smeha! Takole je ...

Ricky Martin Odkrito.si

Ricky Martin toži nečaka za 20 milijonov dolarjev

prepelic-tobey Ekipa24.si

Spet se dviga prah! Kaj to pomeni za slovensko ...

Ljudje

Nimam izbire. Kar počnem, je nuja.

Kako se stlačiti v natrpan urnik predsednika stranke Gibanje Svoboda in iz njega izvleči osebne zgodbe? Tako, da ga malodane ugrabiš, strpaš v avto in narediš pogovor dobesedno na cesti. Če z Robertom Golobom sediš na zadnjem sedežu avtomobila srednjega cenovnega razreda, je lahko tudi nevarno, saj precej maha z rokami. Precej hecno je bilo na gorenjski avtocesti prehiteti še večjega Goloba – tistega, ki se smeji z avtobusa svobode. »Rad grem med ljudi – to je tisto pravo!«

Ljudje ga prepoznavajo, se dregajo s komolci, muzajo, nekateri celo mahajo, neka gospa v Kranju, kjer smo se ustavili za fotografiranje, je šla najprej mimo nas, po dvajsetih korakih pa se je obrnila in prišla k meni: »A je to tisti? Golub?« Ja, prav tisti. Tudi najstniki so se odzivali nanj, iz skupine srednješolskih pobičev se je zaslišalo: »Lej, to je un!«

A srebrnogrivega Goloba je težko spraviti iz mehurčka zasebnosti, ki ga skrbno varuje. »In ga bom še naprej, saj je to zaveza z mojimi najbližjimi.«
To bo pa menda ja povedal, ali je bil priden ali bolj nagajiv pokovec? »Oboje. Imel sem to srečo, da v šoli nikoli nisem imel problemov, in čez čas sem začel to izkoriščati. Ker se mi ni bilo treba truditi za uspeh, šolo sem pravzaprav opravljal z levo roko, sem šel malo pohajat po svoje. Že v tretjem razredu sem, ker sem se med poukom dolgočasil, začel špricati.«
Po tistem so mu omogočili, da je 4. razred preskočil, in je imel potem v petem malo več dela. A ni bilo prehudo.

Lepi časi in sosedska špijonaža. »Takrat smo bili otroci neizmerno svobodnejši kot sedaj. Šolo sem imel popoldne, kar pomeni, da sem bil dopoldne sam doma, popoldne pa sem namesto v šolo šel pohajat po mestu. Enkrat sem prišel prezgodaj domov in me je videl sosed ter tako končal mojo špricarsko avanturo.«
Danes na učinkovit tihi sosedski nadzor gleda z odobravanjem. »V resnici smo takrat vsi skupaj veliko bolj pazili drug na drugega. Do mojega šestega leta smo živeli v bloku, nato smo se preselili na obrobje mesta, v naselje novih hiš, tam smo se vsi poznali. Bili smo skupnost ljudi iz različnih koncev Slovenije, s sovrstniki sem se dobival na igrišču, od starejših pa smo se naučili igrati šah. Takrat te je ulica naučila več kot starši. Zdaj bi se reklo, da smo bili prepuščeni ulici, ampak mi smo uživali in ulica je imela pozitiven prizvok.«

Alfa stanje. Voda je absolutno njegov element. Nekoč je bil mnogo ob in v Soči, danes je bolj na morju. Resno se je ukvarjal s kajakom na divjih vodah in ga kot študent treniral na Savi, tja je vedno nosil tudi zvezke in knjige. »Če se je le dalo, sem za vse izpite študiral ob vodi – šum vode učinkuje podobno kot glasba, a bolj pomirjujoče, na neki način me je šumenje vode spravljalo v stanje alfa (stanje sproščene pozornosti, op. a.), zato je bilo učenje toliko preprostejše.«
Preskočila sva srednjo šolo! »Vseh neumnosti vam ne povem! Je pa zanimivo, da srednjo šolo po navadi doživljamo kot največjo travmo. Sicer sem bil odličnjak, ampak največkrat travme izhajajo iz negotovosti, ali boš vprašan ali ne. Torej je učni sistem narejen tako, da te spravlja v stres – povsem nepotrebno! Za raven znanja, ki naj bi ga dijak usvojil, stres ni potreben. Pa se je takrat ta pritisk zelo izvajal: bili smo vprašani večkrat na dan. To smo si vsi zapomnili in o tem se strinjajo tudi moji sošolci, kadar se vidimo.«

Več v reviji Jana, št. 15, 12. 4. 2022