Na dnevnem oddelku za kemoterapijo sem do petih popoldne. Vame je steklo nekaj litrov citostatikov, bioloških zdravil, ne vem, česa vse. Včasih je bolje, da ne veš vsega. Na poti domov vzamem v lekarni še zdravila proti slabosti, bolečinam, driski …

Fizično se počutim v redu, normalno hodim, govorim, na zunaj se ne vidi, da sem polna zdravil kot filana goska. V glavi pa imam občutek, kot da nisem v svojem telesu. Stojim ob strani in se pozorno opazujem, ali se dan, preživet na Onkološkem, na meni kaj pozna. Buljim v svoj obraz in se sprašujem, kako se počutiš, pa zdaj, te kaj boli, je vse v redu. 

Ne vem, kaj sem pričakovala po prvi kemoterapiji. Verjetno neki hipni učinek, fizični preobrat, ne vem točno, kaj, a ničesar od tega ni. Zvečer se ne počutim nič drugače, kot sem se počutila zjutraj. Mogoče je pa to to, pomislim. Morda pa ne bom imela nobenih reakcij na kemoterapijo. Ali pa bodo zelo blage. Mogoče sem pa vendarle rojena pod srečno zvezdo.

Statistika pravi, da pet odstotkov žensk, recimo, sploh ne čuti porodnih krčev pri rojstvu otroka, zato lahko vsake toliko preberemo neverjeten članek o tem, kako je neka ženska tam nekje rodila kar mimogrede, med vožnjo avtomobila, na primer, bliskovito in brez bolečin. No, jaz zagotovo nisem med njimi.

»Morda pa so eni imuni tudi proti stranskim učinkom kemoterapije. Mogoče pa ne bo hujšega. Zna biti, da bom tole lahkotno speljala,« mislim in se tolažim zvečer po kemoterapiji. Čuden občutek me preveva, da nisem več jaz. Da počasi, a zagotovo izgubljam nadzor nad sabo. Da nekdo drug tam nekje upravlja moje telo, občutke, bolečine in jaz pri tem čisto nič ne morem. 

Ponoči se začne. Najprej mrzel pot, potem tresavica, pa spet vročinski udari, drug za drugim, kot bi mi nekdo na glavo zlival vrče tople, sluzaste vode. Lase imam čisto mokre, kot bi si jih ravnokar umila. Ena brisača ni dovolj. Moje misli frčijo sem in tja kot žogice pri teniškem turnirju, roke se mi tresejo, kot bi bila na neki drogi, nikakor ne morem zaspati, ob treh ponoči sem napeta kot elastika v preozkih hlačah. Vsak čas bom počila.

Obračam se, mižim, začenja me boleti po vsem telesu. Najbolj hrbet. Kot bi me dajali ledvični kamni. Enkrat sem jih res imela in poznam to vrsto bolečine. Zvijam se na postelji, stokam, konopljine svečke so izgubile svoj potencial, kot bi jih sploh ne vzela. Tudi kapljice THC nič ne pomagajo. Naj spijem kar celo ali kaj, razmišljam in gledam v polprazno stekleničko.

V nekem trenutku sedim na robu postelje in moje srce nenadoma skoči iz pižame in flop, pade v moje dlani. Kaj?? Svojega srca nikoli nisem držala v dlaneh. Mogoče sem ga v preteklosti kdaj komu naivno ponudila, a sem ga potem morala, vse zmahano in skoraj uničeno, iz sočutja vedno vzeti nazaj. Da bi bilo v mojih rokah in ne bi vedela vedela, kaj naj z njim, ne, tako pa se še nisva družila. V paniki sklenem prste okoli njega, da ne bi padlo na tla, in začutim, kako močno, hitro in prestrašeno bije. Kaj zdaj? Naj koga pokličem? Kaj pa če samo paničarim in je vse to samo v moji glavi? Kaj pa če je tole samo ena dolga nočna mora, ki se bo slej ko prej končala??

Ne vem, koliko časa tako stiskam srce v dlaneh, bojim se, da ne bi ušlo, padlo, da se ne bi ustavilo … Kaj naj s tem kraljestvom v mojih rokah? Kako naj ga spravim nazaj vase?

V trebuhu čutim nenavaden pritisk, napeta sem kot srna pred avtomobilskimi žarometi. Slišim vsak, še tako neznaten zvok sredi temne noči. Bobnenje mojega srca, pretakanje krvi po mojih žilah, tiktakanje stenske ure, zvoke radiatorja, dihanje ljudi v hiši, tudi sosedovi, ropot vlaka kilometer stran …

Na zunaj je vse tiho, a v meni besnijo viharji in režejo moje meso. Moje srce bije in utripa zelo hitro. Boli, čeprav vem, da skozi te rane vame prihaja življenje. Preko trnja do zvezd, drugače ne gre. Noben biser se še ni rodil brez bolečine. Naj pridejo zdaj ti ledeni vetrovi, rečem v temo, naj me na polno udari orkan. Če preživim tole noč, bom preživela tudi sebe.

Sedim na postelji, svoje misli zbiram mirno kot vojake in čakam, da nevihta mine. Brez zavetja stojim, gola v temi in bosa sredi viharja, svoje srce držim v dlaneh, a se ne bojim. V redu bom. Vse bom preživela. Vem, da vihar divja samo v meni. Vse se enkrat konča, potrpi, srce moje, zašepetam, za vsako nočjo pride jutro in vsaka nevihta enkrat izzveni. Tudi tale bo. (se nadaljuje)

Revija Jana št. 15, 12.4.2022