vladimir-putin, gobe, rojstni-dan Svet24.si

Spodletel poskus atentata na Vladimirja Putina

nina-osenar Svet24.si

Po štirih letih se je oglasila Nina Osenar: "Zrla...

franci matoz bobo Necenzurirano

Šef Pošte pri obrambi računa na Matoza in ...

danijel krivec bobo Reporter.si

Danijel Krivec skoraj padel skupaj, ko je zvedel, ...

Schumacher Ekipa24.si

Na prodaj osebni avtomobil Michaela Schumacherja! ...

celje 2 Odkrito.si

Jurij Zrnec: »NAJ POIŠČEJO CEPIVO PROTI KRETENOM«

GW1L6797 Ekipa24.si

Škandal v Fazaneriji! Z nacističnim pozdravom na...

Ljudje

Peklensko potovanje (29)

Z jutrom se srce, tako kot je ušlo, tudi samo vrne v moj prsni koš. Kot bumerang. Kemoterapija je zagnala peklensko potovanje in trajalo bo dober teden. Bolečine v sklepih, kot bi me dajala gripa, potem se ti krči selijo po vsem telesu, udarijo na hrbet, ledvice, rana na prsih me še vedno skeli, po kemoterapiji še bolj, kot bi mi jo kdo z žerjavico potrosil, prihaja glavobol za glavobolom, komaj diham. Ležim ali pa sedim, vse vmes je napor in vsak premik telesa povzroča bolečino. Nimam želje po hrani, nobene, pijem lahko samo po požirkih. V trebuhu me črviči, napenja, na stranišču sem vsake četrt ure. Od napora ne morem sestaviti misli, optimizem se drobi kot star kruh.

V ustih me začenja peči, na to so me opozorili tudi na Onkološkem inštitutu, vendar takrat nisem dobro razumela, kaj naj bi me peklo. V ustni votlini čutim oster kovinski okus, kot bi imela v njej kup bakrenih kovancev, skelijo me dlesni, jezik, nebo, med umivanjem zob točim solze bolečine. V ustih se mi delajo afte, nisem jih imela vse od otroških let. Vedno več jih je, usta imam ves čas odprta, da se lahko hladim. Pekočino gasim s kocko ledu, a ne pomaga veliko. Usta so suha in vroča, ne glede na to, da po malem pijem ves čas. Izpiram si jih z žajbljevim in kamiličnim čajem, da bi ublažila posledice medikamentov, počasi in dolge minute žvrkljam kokosovo maslo, ugotavljam, da mi to najbolj pomaga. Kokosovo maslo ima namreč tudi antibakterijske lastnosti, krepi naše dlesni in zobe ter celo pomaga odpravljati bolečino.

Apetita nimam nobenega, zaradi občutljivih dlesni ne morem gristi, juhe mi ne dišijo več, a nekaj moram vseeno dati vase. Ne razumem, čemu znanstveniki ne izumijo takšne tablete, ki bi nadomestila cel polnovreden obrok, vključno z vsemi potrebnimi vitamini in minerali. Tabletka, kozarec vode – in kosilo je opravljeno. Ne pa tuhtanje, kaj, kdaj in kako. 

Dedi skuha lonec krepke goveje juhe, ki jo pijem po malem kot čaj. V moji hiši se menjavajo prijatelji, slišim, kako zaskrbljeno šepetajo v kuhinji, ujamem zvok kuhanja kave, ropota posoda … Mižim v postelji, prepoznavam glasove, a nimam moči, da bi se pogovarjala z njimi. Že najmanjši premik telesa v meni sproži slabost, takoj začnem bruhati. Po krčevitih napadih bljuvanja, ko tako ali tako nimam več kaj spraviti iz sebe, me od napora napade tresavica, oblije me mrzel pot, vsakič znova, vsa se tresem, iz nosa se mi vlije kri.

Nimam pojma, kako je minil prvi teden po kemoterapiji. Vse je nekako pomešano, dnevi, ure, obrazi, glasovi, stranišče, postelja, stranišče … Ne vem točno, kaj je bilo prej in kaj pozneje. Ne morem se skoncentrirati na branje, izgubljam se že po nekaj odstavkih, televizija me s svojo pesimističnostjo in volitvami spravlja samo v slabšo voljo. Ljudje okoli mene so nervozni, prestrašeni, 500 kilometrov stran eni rožljajo z orožjem, trupla otrok ležijo na cesti.

Nekje globoko v sebi sem pomirjena, da mi ni treba začenjati svoje življenjske poti v tem čudnem zgodovinskem obdobju. Vesela sem, da mi ni treba razmišljati o prihodnosti v strahu pred virusi in pod maskami. Da mi ni treba opravljati podcenjenih in slabo plačanih del samo zato, da preživim. Vesela sem, da prihajam iz časov, ko sem vedno imela možnost ustvariti si dom, kariero, družino. Hvaležna sem, da sem takrat otroke rojevala brez strahu, v kakšen svet jih pošiljam. Svet je bil takrat še poln optimizma, zdaj pa je sovražen, apatičen in depresiven. Sočustvujem z vsemi mladimi, ki jim starejši nismo znali ustvariti lepšega sveta. Žal mi je, da ga zanamcem predajamo bolj poškodovanega, kot smo ga prejeli od svojih staršev. (se nadaljuje)

Revija Jana št. 16, 19.4.2022