vladimir-putin, gobe, rojstni-dan Svet24.si

Spodletel poskus atentata na Vladimirja Putina

nina-osenar Svet24.si

Po štirih letih se je oglasila Nina Osenar: "Zrla...

franci matoz bobo Necenzurirano

Šef Pošte pri obrambi računa na Matoza in ...

danijel krivec bobo Reporter.si

Danijel Krivec skoraj padel skupaj, ko je zvedel, ...

Schumacher Ekipa24.si

Na prodaj osebni avtomobil Michaela Schumacherja! ...

poroka-na-prvi-pogled Njena.si

Poroka na prvi pogled: Hajdi se je v nesreči grdo...

GW1L6797 Ekipa24.si

Škandal v Fazaneriji! Z nacističnim pozdravom na...

Ljudje

Utrudili smo se in zdaj se prebujamo

Mislila sem, da se bova večinoma pogovarjala o njegovi novi knjigi Ta krasni nori svet, s katero nas izziva misliti. Pa sem se v resnici šla napit miru in modrosti. Tja gor pod pobeljene hribe, na Konjski Vrh, kjer na 700 metrih nadmorske višine domuje z dvajsetletno kobilo Kapro. »V tej tihoti, v kateri živim, se ne moreš izogniti sebi.«

A v resnici ni čisto tiho, saj se sliši žuborenje dveh potokov in ptičje petje. Sicer pa je mrzlo jutro, ko s fotografom potrkava na vrata stare hiše iz kamna in blata. Videti je prava lepotica in ponosno stoji v družbi še ene, lesene, pod katero je dom gospe Kapre, ki obožuje jabolka. Ko pozneje sedimo v notranjosti, potem ko smo se lep čas pogovarjali zunaj, sloneč na leseno ograjo, se Kapra oglasi pred oknom dnevnega prostora. Zahrza, protestira, hodi okoli vogalov in celo privzdigne nogo, samo da bi dobila sadež. Danes, ko so obiski, jih je deležna obilo.

Gržanov dom je poln knjig, slik, umetnosti in ni čudno, da si v dnevnih poročilih iskreno želi več kulture, ki nas ohranja, več spodbudnih novic in manj strahu.

Malo čuden, a čudovit. Ker je duhovnik – kaplanuje v Solčavi in Lučah, se vsak dan odpelje v dolino in mašuje. Ima pa privilegij, da mu ni treba skrbeti za obnovo cerkva in se lahko ukvarja z drugimi stvarmi, ki ga poleg duhovnega poslanstva zanimajo. Zanima ga pa zelo veliko. Še posebej astroarheologija, stare civilizacije in astronomija, o čemer pripravlja knjigo, v kateri bo prikazal zemeljske lokacije več kot 60 ozvezdij. Odkritje se je začelo v Jurkloštru med nabiranjem maha za jaslice, a domačini so za tri griče, kamnite gmote, povezane z zidovjem, že vedeli. »Nenavadne strukture so me vedno zanimale. Ko me je škof selil med Savinjo in Sotlo, so ljudje že vedeli, da prihaja mednje malo čuden pater, ki ga zanimajo nenavadne stvari. Pa so mi pokazali marsikaj. Dotlej so o teh gmotah raje molčali, da ne bi izpadli čudni. Biti čuden pri nas še vedno ne pomeni, da si čudovit in čudežen, ampak da si nekaj, kar naj ne bi bilo, zato smo raje v šabloni splošnosti. Ko pa so ljudje spoznali, da sem čuden, so dobili 'dovoljenje', da mi pokažejo čudne stvari.«

Mogočni kamni. To je raziskoval 15 let in ni bilo preprosto. Kasneje nama na računalniku pokaže, kako se po satelitu krožne tvorbe vidijo iz zraka. Da je pri nas astroarheološka zanimivost, je potrdil tudi Osmanagić, ki ga najbolj poznamo po dolini bosanskih piramid (turistično zelo uspešen projekt). Pater Gržan meni, da bo treba tudi pri nas narediti preskok v glavah. »Na severu so megalitske strukture (npr. Stonehenge v Angliji), prav tako na jugu (piramide v Egiptu), nas pa kakor da bi civilizacija, ki je zaznamovala zemeljski prostor, preskočila. A očitno nas ni. Le da si bomo morali končno upati videti – dejstva. Nekateri bi naredili iz take megalitske veličastne strukture, kot jo imamo, cel cirkus – ljudje bi potovali, da bi prišli do nje. Mi pa imamo ob tem odlagališče smeti in smo čisto živčni, ker pri nas tega ne bi smelo biti.« Meni, da je tudi slovenski prostor zelo zanimivo megalitsko območje, pomnik starih civilizacij.
Tudi na domačiji je obdan s kamenjem, pred hišo so ogromni kamni, pravzaprav že kamnite kompozicije, eno preskusim kot udoben naslonjač in je že opoldne prijetno segreta. »Tale ima dobro energijo,« pripomni Gržan. Kamni z vdolbinami nosijo kamenčke, za hišo kup nabranega kamenja, vsenaokoli kamniti posebneži, obdani z zelenim, ki pomirja in daje moč hkrati. Smrekov gozd sega skoraj do hiše, v njem je medved, Gržanov sosed je videl tudi že volka, srne pridejo na sočno pašo in s tem ujezijo Kapro, ki si jo malce pa že lasti.

Uh, ti odnosi! Včasih pa si ljudje na njegovi domačiji kar kljuko podajajo. S kakšnimi stiskami se obračajo nanj? »Uh! Temeljni problem so odnosi – naša vrojenost v svet dvojnosti in idealizacija. Dva se zaznata kot najboljša priložnost za rast – ta se vedno dogaja preko kriz – a niti ne vesta, kaj bosta prinesla v kuferčku s sabo. Pamet razreši, ljubezen pa odreši in onadva hočeta tisto v kuferčku v ljubezni odrešiti. Ampak ker idealizirata, da sta našla jackpot, sta tudi razočarana. Usposabljajo nas za vse mogoče, ne pa za medsebojne odnose v realnosti. Nekdo ti mora dati orodje oziroma te naučiti te spretnosti. Če je prišel nekdo iz družine, kjer je bilo nekaj, česar naj ne bi bilo, lahko partnerju piše scenarij, kaj naj bi on mislil, ampak on tega sploh ni mislil. Če so bile osebe ranjene, potem to ranjenost sporočajo tudi z besedami, jo povzročajo, ker hočejo biti v njej objeti in sprejeti – temu pravim doživljajsko prenašanje sporočil. Če ponazorim s preprostim primerom: če neka mamica, ki dela kot prodajalka, v službi doživlja preizčrpanost, in ko čez dan tisočim reče dober dan, bo doma težko prijazno pozdravila. Ker je bila dejansko zlorabljena. Morala se je psihično razdajati, kar je njena dodana vrednost, ki bi morala biti dodatno plačana, saj gre za velik napor, še večji kot zlaganje blaga na police. Domov pride utrujena, izžeta in po tem, ko sleče plašč, pokaže svojo dejansko izmučeno, izžeto resničnost. Ko te nekaj bremeni oziroma teži, potem težiš.«

Več v reviji Jana št. 1726.4.2022