vladimir-putin, gobe, rojstni-dan Svet24.si

Spodletel poskus atentata na Vladimirja Putina

nina-osenar Svet24.si

Po štirih letih se je oglasila Nina Osenar: "Zrla...

franci matoz bobo Necenzurirano

Šef Pošte pri obrambi računa na Matoza in ...

danijel krivec bobo Reporter.si

Danijel Krivec skoraj padel skupaj, ko je zvedel, ...

Schumacher Ekipa24.si

Na prodaj osebni avtomobil Michaela Schumacherja! ...

poroka-na-prvi-pogled Njena.si

Poroka na prvi pogled: Hajdi se je v nesreči grdo...

GW1L6797 Ekipa24.si

Škandal v Fazaneriji! Z nacističnim pozdravom na...

Ljudje

Pozna se, da se zdaj manj pije

Prišlo je pismo. Z roko napisano, včasih še dobimo kakšno. Tista so najlepša. Najtoplejša, najbolj prisrčna. V temle je pisalo: »Oglašam se Vam zato, ker je bila pred skoraj 41 leti z menoj na terenu (bila sem patronažna sestra) gospa Sonja Grizila. Vesela bi bila, če bi se oglasila pri meni.« In smo šli enainštirideset let pozneje spet pogledat gospo Nado Žmavc.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Še vedno nas bere. In še vedno ima tisto Jano izpred štirih desetletij, ki so ji platnice medtem že odpadle. »Rada berem in Jana je bila zame zelo prijetno branje, sploh pred tolikimi leti,« pravi. »Zdaj jo malo manj kupujem, ne kupim je vedno, pokojnina pač ... in moraš malo paziti, pa izbereš enkrat to, enkrat ono, ampak največkrat Jano.« Ko jo je v Ročici, kjer še vedno živi, obiskala Sonja, je nosila petega otroka. Starejši štirje otroci so rekli, da bi radi še enega dojenčka, se smeje. Vsak čas bo praznovala osemdeseti rojstni dan, ima pet otrok – tri hčerke in dva sinova – petnajst vnukov in dva pravnuka.

Tudi na Luno. »Bolan sem. Pridite, gospa Nada!« je bil naslov Sonjinega članka. Gospa Nada je bila patronažna sestra, zraven pa še malo tolažnica, svetovalka, košček socialne delavke in še marsičesa. Okrog štiri tisoč ljudi je imela na skrbi v svojem okolišu. Takrat je bilo drugače kot danes, pravi, »imeli smo polivalenco, to pomeni, da si zajel vso družino. Zdaj morajo imeti patronažne sestre naročilnico od zdravnika za vsak obisk, mi pa smo obiskali praktično vse, poznali smo vse in tudi njihove družine. Imela sem službeni volkswagen, ki sem ga dobila šele nekaj let pred upokojitvijo – začela sem peš, pa s kolesom, z mopedom, pa našim domačim fičkom.« Petdeset let je minilo, odkar je naredila vozniški izpit.

V Ročici v krajevni skupnosti Jakobski Dol nedaleč od Maribora se je takoj udomačila, ljudje so jo hitro sprejeli in vedno se je z vsemi dobro razumela, pravi. »Po rodu sem Ljubljančanka, a letos je 54 let, odkar sem tu. Poročila sva se v Ljubljani, imela dve hčerkici, potem sva tu kupila hišo. V Ljubljani je bilo že takrat nemogoče kupovati, ker je bilo tako drago, da tudi če si še tako šparal, nisi mogel dovolj prihraniti. Mož je bil domačin in sva se preselila. Ne vem, kako bi šlo danes, a takrat sem bila mlada, zaljubljena in mi je bilo vseeno, če grem na Luno – samo da greva skupaj in s hčerkama. Ko smo prišli sem, ni bilo vodovoda, telefona, asfalta, nobenega avta. A takrat smo bili mladi in zagnani, pa sva počasi obnavljala, elektriko je mož sam napeljal, ker je bil iz tega poklica. Hitro sem se navadila in danes ne bi niti za graščino šla v Ljubljano. Saj je ne sovražim, a je nimam rada.

Otroci so rasli ... Problem je bil, ker v Jakobu ni bilo vrtca. Imela sem varuške, to so bila tukajšnje punce. Prihajale so zjutraj, jaz sem že prej napol skuhala, obesila perilo ...« Kdaj ste pa vstajali, vprašam zgroženo. Med četrto in pol peto, odvrne. »Mož je bil tudi veliko na terenu, včasih ga cel mesec ni bilo, je bil v tujini, včasih je prihajal zvečer ... ampak je šlo.«

Že tri desetletja je upokojena, ampak »poklic patronažne sestre se ni spremenil. Treba je biti rojen za to delo. Če do ljudi ne čutiš, kar bi moral, nima smisla, da si medicinska sestra, ker ljudje še bolj trpijo, če se jim ne posvetiš. Ampak tudi malo trpiš, ko spremljaš te stvari. Z ljudmi sem bila vedno v dobrih odnosih, sem pa pazila tam, kjer so bili bolj vprašljivi ljudje. Hudo se je pilo, dosti bolj kot zdaj. Ljudje se zdaj bojijo iti za volan. Pozna se, da se manj pije, takrat pa je bilo tega dosti, včasih me je bilo malo strah, ko so pripovedovali, kako so nekateri grobi ... Vedno sem se postavila tako, da sem imela vrata za hrbtom, a ni bilo nikoli nobenega napada. Dosti se je uredilo tudi s pogovorom, pa s pohvalami za vsako najmanjšo reč.«

Dve od hčera sta postali medicinski sestri, čeprav ju k temu ni nikoli nagovarjala, pa vnukinja je končala srednjo zdravstveno šolo.

Več v reviji Jana št. 17, 26.4.2022