Ljudje

Grad Ristovec ga je prerodil

Katja Božič
3. 5. 2022, 22.04
Deli članek:

Slovenija je prepredena z gradovi. Veliko zapuščenih klavrno propada, mnogi pa so dobili nove lastnike, novodobne graščake, ki so jim vdihnili življenje. Nekateri v njih živijo, drugi so jih spremenili v turistične komplekse, k nakupu pa jih ženejo različni vzgibi. Ignac Janžekovič, denimo, si je z nakupom gradu Ristovec pri Ptuju uresničil sanje, ki mu zadnjih trideset let niso dale miru. Po velikih preizkušnjah, ko se je za nekaj let umaknil iz javnega življenja, je z nakupom gradu našel svoje poslanstvo in se, kot pravi, prerodil!

Jaka Koren
Z nakupom gradu Ristovec si je Ignac Janžekovič izpolnil otroške sanje.

Namesto da bi v šolo hodil po cesti, jo je Ignac že kot deček mahnil po bližnjici, ki je vodila mimo gradu Ristovec. Sanjaril je o življenju v gradu in se družil s tamkajšnjimi prebivalci (tedaj so bila v gradu namreč socialna stanovanja), ki mu sicer niso nikoli dovolili pokukati med grajske zidove. Je pa zato lahko občudoval njihove vrtove in zbiral sadike, ki jih je potem sadil na domačem vrtu. »Fascinirala me je glicinija, ki se je spomladi vijolično razraščala po vsem gradu, posamezne cvetove pa je imela vse leto. Na dvorišču je bil španski bezeg, pa velik grm nepravega jasmina. Vse te vonjave so me prevzele in vplivale name in na mojo domišljijo. Predstavljal sem si, kako bi bilo, če bi živel tukaj in bil grajski vrtnar,« se je nasmehnil Janžekovič, s katerim smo se seveda srečali pri njegovem gradu. Te otroške izkušnje so pozneje vplivale tudi na njegovo poklicno pot. Danes je namreč asistent na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede ter strokovni sodelavec v Botaničnem vrtu univerze v Mariboru.

Ni obupal Idejni načrt za obuditev gradu je občini poslal že leta 1991, a zanj žal niso imeli posluha, kljub temu pa ni nikoli obupal in ves ta čas varčeval, če bi se mu kdaj v prihodnosti vendarle nasmehnila sreča. Vse svoje plače je dajal na stran in živel od denarja, zasluženega od projektov ali inštrukcij. »Jaz sem skromen, hrane si ne kupujem, ker vse pridelamo na domačem vrtu, kmetiji, ali pa najdem na travniku in v gozdu,« nam zaupa in doda, da se je zdaj odločil, da si tudi oblačil ne bo več kupoval, zase ima več kot dovolj, mnogo pa mu ljudje tudi podarijo. Ves denar bo raje vložil v obnovo gradu. Pred tremi leti je sreča namreč po tridesetih letih hrepenenja vendarle potrkala na njegova vrata. Novi županji Nuški Gajšek so bile njegove zamisli za oživitev gradu všeč, zato je grad dala na dražbo. Ignacu je Ristovec za ceno manjšega stanovanja uspelo kupiti na četrti dražbi in je končno postal graščak svojega sanjskega gradu. S tem pa so se stroški pravzaprav šele začeli, saj bo še več, kot je bilo treba odšteti za graščino, treba vložiti tudi v obnovo.

Vodni grad Do gradu je včasih vodil drevored, danes pa o tem pričata le še dve drevesi na dovozu. Ignac nama s fotografom pokaže najstarejši del zgradbe, ki izvira iz 15. ali 16. stoletja in je služil za utrdbo pred vpadi Turkov. »V 17. stoletju pa je grad dogradila škotska družina Lesley, ki je takrat živela na Ptujskem gradu, kjer so zgradili znamenito viteško dvorano, grad pa opremili s svetovno znanimi tapiserijami. Tukaj so imeli lovski dvorec, ki je bil obdan z vodnim jarkom, zato se imenuje tudi vodni grad. Od tu so hodili na lov in se verjetno kar zabavali, sam pravim, da so tukaj imeli vikend.« Potomci družine so ptujski grad že obiskali, Ignac pa poskuša navezati stike z enim od potomcev, ki se ukvarja z galerijsko dejavnostjo, če bi kdaj pozneje lahko sodelovala za kakšno razstavo, ki jo bo imel v gradu. Dvorec je pozneje prehajal iz rok v roke, zadnji lastnik je bil trgovec z vinom Franc Hojnik, nato pa so grad denacionalizirali in v njem uredili socialna stanovanja, ki so bila v uporabi vse do pred štirimi leti.

Več v reviji Jana, 3.5.2022