V novi seriji Trigrad imate glavno vlogo …
No, eno od glavnih vlog, ker se mi zdi, da je to ansambelska nadaljevanka, v kateri sledimo zgodbam ljudi v naselju Trigrad, jaz pa sem obstranec, ki vse zafrkne … Pa tudi mene kdaj kdo zafrkne. Po 35 letih se vrnem v rodni kraj in razburkam vode. V prvem delu hočem samo prodati gozd in hišo, ampak ostanem tam osem epizod in se zapletem v razkrivanje najrazličnejših skrivnosti, ki se tam dogajajo.
Ali obstaja kraj, kamor bi se vi tako vrnili, kjer bi iskali korenine?
Ob pripravi na snemanje se mi je porajalo vprašanje, koliko spomina imaš na neki kraj, v katerem si živel v zgodnjem otroštvu in potem od tam odšel. Sam take izkušnje nimam. Malo sem si pomagal s kraji, ki jih že dolgo nisem obiskal, ampak sem bil v njih krajši čas. Na primer moja baba in deda sta se odselila iz hiše, kjer sta živela in kjer smo ju enkrat na leto obiskovali do mojega šestega, sedmega leta. Bilo je v Srbiji in določene spomine na ta čas imam, fotografije pa ne obstajajo. Če bi to poslopje še enkrat videl, bi ga najbrž prepoznal, a ne morem biti prepričan.
Ko se človek pogovarja z vami, dobi vtis, da niste ravno ležerni, da se trudite pri vsem, kar počnete.
Trudim se tudi uživati! Trudim se posvetiti nekemu opravilu, tudi če je banalno, vsakodnevno. Stvari ne počnem mimogrede. Najmanj škode si naredimo, če nam je čim manj stvari v breme. In da najdemo zadovoljstvo in kreativnost. Če se preveč trudiš, tudi ni v redu, neka lahkotnost mora biti. Če za nekoga rečeš, joj, tale se pa zelo muči, že ni v redu. To je težko gledati. To velja tudi za igralce in igro. Lahkotnost v trudu.
Gotovo ste že delali z ljudmi, ki se niso dovolj trudili. Jim je šlo na živce, da ste dobili večji aplavz, nagrado? Je kaj nevoščljivosti med vami?
Ne. Gledališče je prostor, kjer ljudje spodbujajo drug drugega v smislu: animiraj me, sprovociraj me, da bo šlo za vračanje impulza. Gre za neko vrsto sodobne arene, kjer moramo sodelovati in se »kuriti«, da gremo naprej v akciji. Ustvariti je treba atmosfero, jo začutiti, ohranjati ali kdaj umiriti. Priznam pa: zaradi svoje stiske si lahko včasih, ko gre drugemu zelo dobro, zavisten.
A zaradi zavisti se lahko tudi bolj potrudimo!
Res je lahko spodbuda. Ko vidiš, da je nekdo nekaj naredil zelo dobro, in te presenetil, te to očara, ti vlije dodatnega bencina, napolni baterije in omogoči, da vidimo smisel v tem, kar počnemo.
Danes se mnogi na položajih raje obkrožajo s slabimi kadri, da jih ne bi ogrozili. A če smo obkroženi z dobrimi ljudmi, se tudi učimo, kajne?
Genialno je delati v stimulativnih sredinah s pozitivno vibracijo. Vendar to ne pomeni, da ne sme biti kritik, pripomb, čudnega pogleda. Absolutno naj bodo delovne, ustvarjalne razmere čim bolj nežne in prijazne. Če pride do trenj, moramo iti čeznje, jih predebatirati. Ta goreči svet, ki ga teater ves čas skuša prikazovati, mora tudi obstajati, da včasih malo popenimo, se razjezimo – da nismo ves čas samo v nirvani.
Danes se že od otrok v šoli pričakuje, da več ur sedijo povsem mirno.
Kar je katastrofa! Ne samo da od otrok pričakujemo mirnost, grozno je, da se od učiteljev pričakuje ultra uvidevnost. Vsaka jim čast, da se toliko ur ukvarjajo s skupino mladih, jih vzgajajo, jim podajajo znanje, delijo izkušnje. Zdi se mi katastrofa, da se starši tako vpletamo v njihovo delo.
Kako pa gledate na klofuto Willa Smitha na Oskarjih?
Sprejel je napačno odločitev. Moral bi iti na oder, zgrabiti mikrofon in povedati svoje ali pa narediti druge vrste eksces, ki bi imel boljši učinek, kot da zdaj debatiramo o tem, ali ga je res kresnil ali je bilo inscenirano. Kolikor vem, ni bilo inscenirano. Glede na to, da se Oskarji ves čas ukvarjajo s tem, kako dvigniti gledanost, jim očitno to, kar se je zgodilo, kar ustreza. Ni pa dobro sporočilo, da če te nekdo užali, udariš, uporabiš pest in problem je rešen.
Ste vi kdaj koga kresnili?
Ne. Razen če je bilo treba igrati. Sem bolj »mevža«. (smeh)
Tudi kot otrok ne?
Ne. Imel sem srečo, da sem samo enkrat pokasiral, ker sem v razredu gobezdal. Nekoga sem provociral, čeprav sicer nisem bil tak, ampak sem se očitno delal frajerja in me je ta, žal že pokojni sošolec udaril, da mi je tekla kri iz nosu. Naslednji dan sem se mu opravičil in zgodba je bila končana. Opravičil pa se je tudi on meni.
Rekli ste, da ste bili piflar.
Res sem bil. Tudi zafrkavali so me, da sem piflar. Malo me je prizadelo. Kot otroci smo dojemljivi za različne dovtipe, ki jih ne znamo analitično odriniti od sebe, da bi rekli: O. K., ampak to se me ne tiče. K sreči me komentarji niso tako prizadeli, da bi imel travme, da bi se zaprl vase, ampak sem spoznal, da je včasih dobro biti poseben.
Ste si takrat, ko so vas zafrkavali, da ste piflar, mislili, da jim boste že pokazali nekoč?
Ne. (smeh) Bil sem ponosen, da imam dobre ocene. Res ne vem, zakaj tu zraven sodi oznaka piflarja, ki naj bi pomenila, da se učiš na pamet, da pa v bistvu pojma nimaš in že naslednji dan vse pozabiš. Saj jaz se še zdaj učim na pamet, torej mi je ta veščina prav prišla! Veščino urjenja, s kakšnimi orodji si najlažje zapomnimo stavek, dva, bi bilo pametno učiti vse ljudi.
Ali vam spomin z leti kaj peša?
Moram potrkati na les, da za zdaj še ne. A ta strah obstaja –strah, da bodo možganske celice preplavile druge vsebine, ne pa tiste, ki bi morale biti aktualne.
Koliko vlog bi danes znali povedati na pamet?
Nobene. Znam povedati samo tiste koščke vlog, ki so del predstave MandićCirkus. Nisem tiste vrste igralec, ki bi znal citate svojih vlog in še citate drugih, kot kakšen od kolegov.
Ali veste, da so vas nekatere ženske hodile gledat samo zato, ker ste bili goli? Ste potem po svoje podobni striptizetam?
Tudi prav – še posebej če vse to dobijo zapakirano v predstavo. (smeh) Nisem pa vedel za te primere.
Glede na to, da ste tako sproščeni goli na odru, sem bila presenečena, ko ste mi rekli, da niste nudist!
Ne, z družino nikoli ne iščemo organiziranih nudističnih plaž. Je pa smešno, kadar se zalotim, na primer po predstavi Pilad, v kateri sem bil približno od tretjine naprej gol, da se po prihodu v garderobo sramežljivo umikam pred soigralci. Res je smešno. Ni mi nerodno, ne bi pa jaz kot Marko Mandić paradiral naokrog gol. Na odru se razmetavam, nekaj drugega je moja golota izven odra.
Več v reviji Jana št. 18, 3.5.2022
