vladimir-putin, gobe, rojstni-dan Svet24.si

Spodletel poskus atentata na Vladimirja Putina

nina-osenar Svet24.si

Po štirih letih se je oglasila Nina Osenar: "Zrla...

franci matoz bobo Necenzurirano

Šef Pošte pri obrambi računa na Matoza in ...

danijel krivec bobo Reporter.si

Danijel Krivec skoraj padel skupaj, ko je zvedel, ...

Schumacher Ekipa24.si

Na prodaj osebni avtomobil Michaela Schumacherja! ...

celje 2 Odkrito.si

Jurij Zrnec: »NAJ POIŠČEJO CEPIVO PROTI KRETENOM«

GW1L6797 Ekipa24.si

Škandal v Fazaneriji! Z nacističnim pozdravom na...

Ljudje

Na balin (31)

Niti dva tedna ni minilo od prve kemoterapije, ko je na glavniku po jutranjem česanju ostal večji šop las. Lasje so tudi na mojem vzglavniku. In po vsem »šlafroku«. Ne glede na to, da sem vedela, kaj me čaka, ne glede na to, da sem se pripravila na izpadanje las, ne glede na to, da sem se postrigla čisto na kratko, da šok ne bi bil večji, sem vseeno čisto iz sebe. Ojoj. Solze. Potem vsakih pet minut gledam, koliko jih je izpadlo, ali imam kaj las na ramenih, se že kaj pozna na glavi, prazni krogi brez las? Neumna obremenitev, vem, a ne morem ustaviti misli, ki se fokusirajo samo na lase. Kot bi sedela na gugalnem stolu in se gugala naprej in nazaj. Nič ne rešim. Nikamor ne pridem, samo gugam se sem ter tja, meljem brez izhoda.

Enako je s slabimi mislimi. Začaran krog. 

Prosim Billy, prijateljico in frizerko z zlatimi rokami, naj pride k meni in naj prinese s sabo mašinico za britje. »Ne postrizi me čisto na balin,« ji rečem, »zabrij me največ, kar lahko, le tu na vrhu glave pusti malo daljše. Naj bo malo pankersko, v spomin na stare čase.« Billy ni vedela, da imam raka, večina ljudi je šokiranih, ko jim povem. Nimam kaj skrivati. Saj nimam sifilisa. Bodo vsaj tisti, ki jih zanima, vedeli, kje sem in zakaj me ni naokoli.

S frizuro sem zadovoljna, v bistvu mi je vseeno, kako bo izpadlo, tako ali tako nimam druge izbire. Razmišljam o rutah, ki jih bom naslednje pol leta nosila na glavi, o kapah, lasulje morda? Očitno denarja ne bom trošila za šampone, balzame, barvanje in frizerko, zna biti, da bom še kaj prišparala. Seveda. In potem svizec zavije čokolado.

A lahko bi se vsemu temu izognila. Pred kratkim so mi ponudili hladilno kapo za glavo, ki naj bi dokazano ohranila moje lase med procesom kemoterapije. Niso mi tega ponudili na Onkološkem inštitutu, tega tam še nisem videla, gre za zasebno zadevo.

Pogost stranski učinek zdravljenja je izguba las. Še posebno ženske to težko sprejmemo, ne da bi to vplivalo na našo samozavest. Kemoterapija namreč deluje tako, da cilja na vse hitrodelitvene celice v telesu. Tudi lasje so tako sestavljeni in to je vzrok, da številna zdravila za kemoterapijo povzročajo izgubo las. V Evropi so že nekaj let alternativa posebne hladilne kape in hladilni sistemi, namenjeni preprečevanju ali vsaj občutnemu zmanjšanju izpadanja las med kemoterapijo. S posebnim hladilnim gelom dosežejo zožanje žil na predelu lasišča. Posledično do lasnih mešičkov ne pride toliko zdravila, ki se uporablja pri kemoterapiji, zato je tudi tveganje za izpadanje las manjše. Posebno pokrivalo, ki se uporablja, se tesno prilega lobanji, gel, ki je v njej, pa je ohlajen na približno –15 do –40 stopinj Celzija. Kapa se nadene uro pred kemoterapijo in se nosi še kakšno uro potem. Glede na to, da med kemoterapijo vame teče zdravilo okoli devet ur, bi takšno kapo morala nositi ves dan. Brrr. Možgani bi mi zmrznili.

Nisem se odločila za to varianto. Če se moje telo bori in če mora v žaru borbe odvreči vse, kar je na meni odveč, tudi lase, naj jih odvrže. Zrasli bodo novi.

Niti trije dnevi niso minili od moje nove hude frizure, ki je roko na srce videla samo mojo spalnico in stranišče, ko so tudi ti kratki lasje začeli izpadati. Ojoj. Po glavi imam nesorazmerne kroge las in gole kože. Grdo. Konec zabave.

Prijatelj Edi me z mašinico postriže do konca. Na balin. Njemu nisem nič čudna, on je plešast, odkar ga poznam. Gledava se v ogledalu, ne vem, ali bi se jokala ali smejala. Kaj je tole pred mano? Kdo je ta ženska? To nisem jaz. Je to sploh še ženska? Alien? Zna biti, da je Lucy.

Povabljena sem na sprejem k predsedniku Borutu Pahorju ob 30. obletnici izbrisa. Gledam veliko kuverto, ki mi jo je prinesel poštar, na njej z zlatimi črkami na veliko piše moje ime. Povabljena k Pahorju? Saj ne, da ne bi že kdaj v preteklosti bila v predsedniški palači, seveda sem bila, službeno, le da tokrat nisem vabljena kot novinarka, temveč kot Katarina.

Pred 30 leti, ko se je Slovenija osamosvojila, sem bila stara 20 let, končevala sem prvi letnik novinarstva v Ljubljani. Moja družina je živela v Mariboru, oče je bil oficir JNA, takrat je bil polkovnik in komandant ptujske vojašnice. Vem, ni se za hvalit s tem, ampak tako je bilo. Z vso odgovornostjo lahko zapišem, da se na Ptuju med osamosvojitveno vojno pod poveljstvom mojega očeta ni dogajalo ničesar takšnega, česar bi se moral moj oče sramovati ali jaz prikrivati. Po sprejetem premirju je moja družina z vojaškim konvojem odšla na jug, v Srbijo, nekam v vojne vihre. Dve leti nisem slišala zanje, nisem vedela, ali so sploh živi, nisem vedela, kako in kje naj jih iščem, mobilnih telefonov takrat še ni bilo. Tudi meni ni bilo lahko. Preko noči sem ostala brez staršev, brez varnosti, brez denarja in tudi brez doma. V tistem času sem živela v vojaškem hotelu nasproti železniške postaje, to mi je začasno uredil oče, ker nisem dobila postelje v študentskem naselju. Ko se je podrla Jugoslavija, se je podrlo tudi moje življenje.

Hotel so bliskovito izpraznili in me postavili na cesto. Vrnila sem se v Maribor, v naše stanovanje. Tam sem doživela nov šok. Ključ ni več sedel v ključavnico, na vratih našega stanovanja se je pojavil visok moški v slovenski teritorialni uniformi in se začel name dreti in mi groziti s policijo. Drugega kot zbežati mi ni preostalo. V ušeh mi je še leta odmevalo … okupatorjeva hči … okupatorjeva hči …  

Revija Jana št. 18, 3.5.2022