20220513-01138259 Svet24.si

VIDEO: Za poslanko NSi "knjiga vseh knjig" nad ...

Vladimir Putin Svet24.si

Putin spregovoril: "Ljudje so se odločili, ta ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Rusi črpajo denar iz SIJ, ki državo prosi za ...

predsedniski kandidati Reporter.si

Šurla za Al Jazeero Balkans: Janez Janša je ...

doncic musa Ekipa24.si

Hahaha, kakšen car! Ne boste verjeli, kakšen ...

Korgija2 Odkrito.si

Korgiji kraljice Elizabete II. so bili z njo, ko ...

krznar ilicic Ekipa24.si

Trener Maribora odgovoril na najbolj vroče ...

Ljudje

V sebi imamo neskončno moč

Čeprav je bilo smučanje tisto, ki je Boštjanu Križaju na več načinov zaznamovalo rano mladost, mu je življenje namenilo povsem drugo pot. Že v otroštvu je začutil iskre, ki se krešejo v njem ob omembi bioenergije, ko pa je prišel v stik z ljudmi, ki se ukvarjalo z zdravljenjem z bioenergijo, in se začel izobraževati, je dobil občutek, kot da je prišel domov in je vse življenje čakal na ta trenutek. Na tisoče terapij je opravil v svojem življenju, a vse z velikim spoštovanjem in ljubeznijo, kajti to je zanj poslanstvo. »Zame je največji izziv najti individualen pristop do vsakega človeka in mu pomagati. Bolj ko spoznavam sebe in se sprejemam takšnega, kot sem, bolj razumem druge,« pravi.

Več kot deset let je bil član slovenske smučarske reprezentance, smučarijo je imel preprosto rad, pravi. Čeprav vrhunski šport pomeni veliko odrekanja, mu let, ki so ga naučila discipline, osredotočanja in tekmovalnosti, ni bilo nikoli žal. Do enaindvajsetega leta je bilo smučanje njegov slog življenja. Seveda se ves ta čas ni mogel izogniti primerjavam s slavnim očetom Bojanom, vendar se s tem ni kaj dosti ukvarjal. Kariero je s težkim srcem zaključil zaradi težkih poškodb in dolgotrajnih rehabilitacij. »Oče je bil še najbolj srečen, da sem končal, kajti prav dobro je vedel, kaj preživljam. Celo pomagal mi je zaključiti, da sem lahko šel naprej,« pravi enainštiridesetletni Boštjan, ki danes živi v Kranju. »Spomini na smučanje pa so strašno lepi.« Za tem obdobjem je ostala ogromna praznina. »Bilo je, kot da bi izgubil samega sebe,« razmišlja. A življenje je zanj očitno imelo povsem druge načrte.

Bioenergija. Čeprav je bila njegova velika ljubezen umetnostna zgodovina, se je zdelo naravno, da se je zaradi vseh svojih poškodb usmeril v študij delovne terapije in fizioterapije. »Med študijem sem odkril svet tradicionalnih metod zdravljenja, in te so hitro postale središče mojega zanimanja – najprej starokitajska energijska masaža tui na in refleksna masaža stopal, sledilo je odkrivanje eteričnih olj, sveta kristalov ter raziskovanje in igranje planetarnih gongov.« Še pred diplomo iz delovne terapije pa je leta 2005 v sebi odkril zdravilske sposobnosti. »Ko sem spontano začel polagati roke na ljudi, se jim je začelo nekaj dogajati, pa sploh nisem vedel, kaj sem naredil.« Če danes gleda na svoje otroštvo, je prepričan, da mu je bilo zdravljenje z bioenergijo položeno v zibelko. »Spomnim se nekega trenutka, ko sem imel deset ali enajst let. Ljudje v moji družbi so se začeli pogovarjati o bioenergiji, jaz pa sem ob tem začutil v sebi mravljince in neverjetno privlačnost, rekel sem si, da bi tudi jaz to počel.« Ko je nekdo njegovi babici pri zdravljenju pomagal z metodo po Zdenku Domančiću, so se vsi občutki iz otroških let ponovili, zato se je odločil za šolanje. »Že prvi dan, ko sem gledal, kaj počnejo, sem se štiri ure smehljal in jokal hkrati od sreče, začutil sem, da sem v svojem srcu končno našel dom. To delo mi je prineslo smisel v življenju, razvoj in vpogled v ustroj mojega duha ter duše. To spoznanje je bilo zame čisti užitek.« Dvanajst let je bil eden izmed najožjih Domančićevih sodelavcev. »Bili so moja druga družina. To delo je bilo zame klic, ne pa poklic. Kar žarel sem, ker ljubim to, kar delam, in kadar delam, dajem z vsem srcem. Tak sem.« V tem obdobju je poleg zdravljenja vodil delavnice, prevajal Domančićeve tečaje v angleščino, ogromno predaval in bil mentor drugim. »Užival sem v tem, ko sem kot ključ odklenil potencial samozdravljenja pri drugih ljudeh, potencial, ki ga ima praktično vsakdo v sebi. To delo zame nikoli ni bilo služba, temveč nekaj, v čemer sem užival in s čimer sem se povrhu lahko še preživljal. Imeli smo od tri do štiri skupine ljudi na mesec, vmes pa sem delal še sam in na daljavo.« Skozi izobraževanje v tradicionalnih metodah je pospremil več kot 10.000 učencev in opravil več kot 75.000 terapij.

Na poslovno pot. Ker pa se vsak ples enkrat konča, so se tudi njegove poti z Domančićem in njegovo ekipo pred štirimi leti razšle. Začel se je namreč spraševati, na katerih področjih v življenju je še lahko uspešen. Preizkusil se je v višinskih delih, saj je imel vedno rad šport in plezanje, potem pa je zašel v poslovne vode. »Bili so to zelo dobri projekti, v katere sem verjel, imel dobre zveze, veliko možnosti in vse, kar bi počel, se je ujemalo z mojo filozofijo. A na žalost sem zaradi neizkušenosti zaupal napačnemu človeku in so se načrti na koncu sfižili.« Tako je ugotovil, da to ni zanj, saj ga je življenje znova in znova usmerjalo nazaj k prvi in edini ljubezni, torej zdravljenju z bioenergijo. »Dve leti nisem naredil terapije, potem pa se je pred dvema letoma iskra, tako kot je ugasnila, znova prižgala.« Začelo se je, ko je spontano položil roko na svojo mačko. Takrat je dokončno spoznal, da si to želi spet početi, in zadnji dve leti sta bili pozabljeni. »Bilo je, kot da sem potegnil glavo iz peska,« se smeji. »Čeprav sem bil na začetku zelo skeptičen do svojih občutkov. A obdobje epidemije nam je vsem dalo čas za razmislek. In to je bila tudi priložnost, da sem se obrnil vase.« Bil je to čas temeljitega čiščenja. Soočanja z demoni, ki jih ima vsakdo v najbolj skritih kotičkih svoje biti, po drugi strani pa so na plano začele prihajati lepota in sposobnosti, ki jih prej ni poznal niti čutil. To je bilo zanj eno najintenzivnejših obdobij samospoznavanja in raziskovanja. Izklopil je zunanji svet in se začel zanašati samo nase.

Več v reviji Jana, 24.5.2022