otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

Keba in Severina Odkrito.si

Se res “prodaja” za 10 evrov?

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Ljudje

Zrla sem smrti v oči

Bila je model, miss, TV-voditeljica in ne nazadnje pevka, a predvsem smo pri Nini Osenar občudovali njen glasni smeh, ki je razveseljeval tudi okolico. Si predstavljate, da se ta čudovita ženska zadnja štiri leta ni več smejala?! Njeno telo je nekaj mesecev po porodu začelo odpovedovati. Doživela je brutalno bolezensko izkušnjo in se iz nje komaj izvlekla živa. Pred nekaj dnevi je njen sin Marlon praznoval peti rojstni dan in Nina je tokrat prvič lahko zanj spekla torto. Trinadstropno! Kajti zadnja štiri leta kljub ogromni želji ni zmogla peči niti drugače skrbeti za sina. Bila je le še senca tiste mlade dame, ki je imela v sebi toliko življenja, da se je zdelo, kot da je sposobna uresničiti vse. Ampak superženske obstajajo samo v zgodbah. V resnici je Nina pretiravala, ko je želela biti najboljša pred kamero, v jogi, kuhinji ter potem najboljša žena in mama.

Da je Nina hudo bolna, sem vedela že dolgo. Pred kakšnima dvema letoma se ji je že zdelo, da ji gre na bolje, in sem jo obiskala. Prijateljsko. Takrat sva se dogovorili, da bova zgodbo z javnostjo delili pozneje, ko bo sploh zmožna prenesti pozornost, ki jo prinese s seboj vsak nastop. Razumela sem, da potrebuje mir, ne pa intervjujev, saj je bila kot prazna lupina, moj obisk – čeprav kratek – pa jo je strašno izčrpal. Tokrat sem do hišice ob Koseškem bajerju, kjer živi z družino, prišla strahoma, a sem se hitro razveselila, ko sem videla, da ima že ob pozdravu na ustih nasmeh. Ob ogromnem kosu dveh nadstropij torte, ki je ostala od praznovanja, sva začeli pogovor in med njim komaj zadrževali solze. Nina je sicer poudarila, da bo govorila iskreno o vsem, saj bo to njen edini, ekskluzivni intervju, ker še vedno ni zdrava in potrebuje za okrevanje še kakšno leto miru.

Štiri leta je, odkar ste poniknili s slovenske scene. Nosečo smo vas še videli, potem ste se posvetili otroku in vas ni bilo več v javnosti do nedavne hokejske tekme …

Po štirih letih se vračam v življenje, in to, da sem se pojavila na hokejski tekmi, je bil zame, za naju oba z Dejanom, zelo velik dogodek, saj sem bila zadnja štiri leta hudo bolna. Približno tri leta sem imela zaradi šibkega zdravja potencialno odpoved notranjih organov, dvakrat sem zrla smrti v oči …

Kaj se je zgodilo z vami?

Iz največje sreče, ki mi je bila dana – da sem lahko postala mama, me je po osmih mesecih nespanja bolezen pahnila v nepričakovano globoko črnino, in ta je za vedno zaznamovala mojo dušo, Marlonovo rano otroštvo ter dobra štiri leta diktirala vsakdan mojega ljubega Dejana. Imela sem čudovit porod, prvi meseci materinstva so bili neskončno veselje. Štiri mesece po porodu pa sem postajala čedalje bolj utrujena. Spala nisem skoraj nič, saj je Marlon, tako brezmejno ljubek dojenček, hitro dojel, da bo dobil jesti, kadar bo hotel; da ga bom crkljala podnevi in ponoči. Priznam, nisem imela nobenega ritma, nisem si, recimo, rekla, da ga bom dojila na tri ure. Tako rada sem skrbela zanj, nikoli mi ni bilo ponoči težko vstati, med nama je tekla naravnost osupljiva energija; nisem si želela nazaj na televizijo ali na kavo s prijateljicami. Potem pa sem postajala čedalje bolj utrujena. To se mi je sicer zdelo normalno: vsak zdrav človek, ki mu odvzameš spanec, je utrujen. Ker pa se je utrujenost naslednje mesece še poglabljala, sem si rekla, da mi morda primanjkuje kakšnega vitamina. A krvna slika je bila odlična. Jaz pa sem bila čedalje bolj utrujena in nisem več vedela, ali je to zgolj posledica materinstva ali razlog za skrb. Ne obstaja lestvica, kdaj si preveč utrujen, pa tudi utrujenosti nihče ne jemlje preveč resno, ker tako pač je, ko si mama.

Sploh če laboratorijski izvidi kažejo, da je vse v redu.

Ja, zdravniki so me hitro odpikali. Dejan mi je prigovarjal, da si moram morda res samo odpočiti. Moram povedati, da mi je ves čas pomagal pri skrbi za otroka, velikokrat ga je prevzel. A zadnje tri mesece, preden sem se sesula, sem vse noči samo še prebedela ob Marlonu, uspela sem dobiti kakšne tri ure spanca v presledkih; nisem se mogla več umiriti, da bi trdno zaspala. Po osmih mesecih me je nespečnost zlomila. Točno se spominjam tega dneva. Imeli smo družinsko kosilo, na katero je prišel tudi brat iz Londona, ko me je začela tako hudo boleti glava, kot da mi jo hoče nekdo streti. In v nekem trenutku, tam nekje med jedilno mizo in kavčem, kot bi pritisnil na gumb za izklop. Prve štiri korake sem naredila še pokonci, pri drugih treh pa sem že ugašala; glasovi so postali popačeni, vse manj slišni. V trenutku sem zaspala, kakor da bi padla v globoko komo.

Po dveh urah in pol me je zbudil Marlonov jok, ker se je hotel dojiti. Odprla sem oči, nenavadna mrzlica me je tresla, in čeprav sem bila pokrita z dvema debelima odejama, se mi je zdelo, kot da sem zaspala v hladilniku. Začudeno sem gledala svoje roke in noge, težke kot iz svinca, nisem jih mogla normalno premikati. Celo moje telo je bilo, kot da se mi je katran začel prelivati po žilah in zalivati možgane. Ko sem vzela v naročje Marlona, je bil, kot bi imel sto kilogramov. Imela sem vrtoglavico, vid se mi je zameglil. Telo sploh ni več sodelovalo. Na telefonu sem v Google vtipkala simptome in prva stvar je bila multipla skleroza. Dejan se je ustrašil, brat pa je na spletu našel, da imam morda sindrom kronične utrujenosti, za katerega do takrat sploh nisem slišala. Šla sem na ogromno testov, med drugim magnetno resonanco glave, na očesni kliniki vidni živec (pri 80 odstotkih multiple skleroze se ta poškoduje), pri nevrologu … Kakšne tri mesece sva z Dejanom iskala diagnozo. A to še ni bilo dno, takrat sem še vedno lahko bila kar veliko pokonci. Samo nekaj mesecev pozneje pa sem obležala in Dejan mi je leto in pol nosil hrano v posteljo. Nisem imela dovolj energije niti za govor. 

Več v reviji Jana št. 2124.05.2022