nakupovanje, trgovina, denar, denarnica, spar, prehranski-izdelki Svet24.si

Primerjava cen dobrin v Sloveniji in na Hrvaškem:...

profimedia-0487110156 Svet24.si

Prav so imeli tisti, ki so trdili, da je zanjo ...

15-pacnik vila-pl Necenzurirano

Tožilstvo želi zaseči bogataševo vilo na Bledu

jansa kmetic-pl Reporter.si

Tako Janševa strankarska trobila na skrajno ...

Adele Milloz pm Ekipa24.si

Tragedija: Nekdanja svetovna in evropska prvakinja...

Veronika Strnad Odkrito.si

Veronika Strnad - Ni je težko nasmejati

damir krznar Ekipa24.si

Oglasil se je Damir Krznar in sporočil: Nisem še...

Ljudje

Zgolj faza (34)

Po enem tednu, ko sem spet našla nadzor nad lastnim telesom, sem si rekla, v redu je, Katarina. Res je vse O. K. O. K. je, da si crknjena, kadar se počutiš uničeno. Da si zmedena in ne veš, kam udarjaš. Tudi to je O. K. Življenje ni vedno pravično, nič ni narobe, če tega kdaj ne razumeš in zato tolčeš na slepo. O. K. je, če jočeš. Naglas ali v sebi, vseeno je. Vem, da ti je težko. A to, kar prestajaš, je zgolj faza.

Ostani močna, draga moja, in ne obupaj. Vse se bo vrnilo. Vrnili se bodo tvoj mir, tvoja samozavest, igrivost, radost in tista lučka, ki ti osvetljuje srce. Vem, da se zdaj počutiš, kakor da si se izgubila, kot bi izgubila košček sebe, in teža vsega sveta se je zgrnila nate. Toda to je le ena izmed faz. Vse minejo, tudi ta bo. Nič ne traja večno. To je le eno poglavje v tvoji zgodbi, ki jo pišeš, in ko se bo končalo – se boš znova našla.

Če misliš, da ne zmoreš, da bi najraje odnehala, zapomni si eno stvar: bila si rojena za to. Bila si rojena, da svetu pokažeš, kako močna in neomajna si, kako se zmoreš boriti proti vsemu, kar te rani in te je ranilo. Vem, da si prestala še težje čase, veliko težje. Imam prav? Spomni se, kako si se počutila, ko si pri 20 stala sama na cesti, s kovčkom v eni roki in notnim stojalom v drugi. Spomni se, kako si se počutila, ko so te izbrisali, ker si imela priimek na -ić in ker je tvoj oče delal v JLA. Spomni se, kako si se počutila, ko te je teritorialec, ki je zasedel tvoje stanovanje, nagnal iz bloka, v katerem si živela vse življenje.

Morda meniš, da ti je ostala le ena možnost – odnehati. Se predati. Motiš se, oh, kako močno se motiš. Napačna razmerja, strto srce, porazi, neuresničene sanje, nedokončani cilji – skozi vse to si že šla. Toda, ali veš, kaj? Vsi smo že šli skozi to.

Vsi smo že občutili, kako je, ko se ti srce razleti na milijon drobnih delcev in jih košček za koščkom pobiraš sam. Vsi smo že občutili, kako je, ko si v zvezi, ki je enosmerna in kjer ti čustev ne vračajo, namesto ljubezni, spoštovanja in izpolnjenosti občutiš osamljenost, nerazumevanje in praznino.

V redu je, če si včasih žalostna, imaš pa vse razloge, da si nasmejana. Smejala se boš, ko ti bo do smeha, zdaj ti ni do tega. Ne moreš se vse življenje samo smejati.

Ne jemlji si k srcu, kadar ti drugi rečejo: »Ma daj, ne skrbi, vse bo dobro, dvigni glavo.« Oni niso ti. In ti nisi oni. To je poanta vsega. Vsa lahkotnost življenja leži v teh dveh stavkih. In če misliš, da se tvoj sistem sesuva – draga moja, motiš se. Ravno nasprotno, nastavlja se za nekaj boljšega.

V ogledalu opazujem svojo golo glavo. Tako ranljivo deluje, čeprav vem, da imam glavo v resnici tršo od hotaveljskega marmorja. Spomnim se, ko se je pred leti na neki zabavi pod vplivom alkoholnih hlapov vnela divja nacionalistična razprava o Srbih, Slovencih in Hrvatih, kdo je tu agresor in kdo žrtev, pa kdo je kriv za vojno, kdo je prvi začel in tako naprej. Vsi poznamo takšne neplodne in nediplomatske debate in vse se podobno končajo. Enemu od mojih sogovornikov je v žaru polemike zmanjkalo besed in je vame zalučal, kar je pač imel v roki. Na srečo so bile to samo vilice, ker če bi v roki držal, recimo, steklenico ali lonec fižola, bi bila ta zgodba čisto drugačna. Tiste vilice je v jezi tako nenadoma in hitro vrgel vame, da letečega predmeta prvi hip nihče ni opazil. Niti jaz. Na glavi me je samo močno zaskelelo, niti trznila nisem. Sedela sem tam za mizo, kot bi se ne zgodilo nič posebnega, in spila nov požirek vina. Čez nekaj hipov so začele punce za mizo vreščati in kazati s prstom name. Vilice so se kot puščica zarile v mojo glavo, v mehki prostor nekje med sencami in nad ušesom, in tam nepremično obstale. Iz rane je najprej priteklo nekaj kapljic krvi, potem pa je bilo rdeče tekočine vedno več, zalila mi je lase, uho, kri mi je začela kapljati v oko in se zlivati po vratu. Škoda, ker nismo takrat nič fotkali. Tako zdaj samo v mislih vidim sebe, sedečo za mizo, v lokvi krvi, z vilicami v glavi. Nasproti mene metalec jedilnega pribora s čisto belim obrazom, kot bi mu prizor, ki ga gleda, izpil vso kri iz telesa.          

Pogladim se po goli glavi, lasje bodo znova zrasli, pomembno je, da si ti šla naprej. Kje piše, da moraš biti najboljša žena, snaha, hčerka, mama, najpametnejša, najbolj delavna? Ne žri se zaradi svojih slabosti. Slej ko prej boš razumela, da jih imajo tudi drugi in da se oni ne žrejo, da bi bili najboljši. Ne zaradi sebe, ne zaradi tebe.

Pred mano so še mnogi dnevi. Tudi dobri bodo med njimi. Širim pljuča, razširila sem svoja ramena in potisnila lopatice skupaj. Nobenega prostora ne želim pustiti praznega, nočem, da bi vame kakšno breme pričakovanj spet naložilo vejice in se ugnezdilo vanje.

Spreminjam se, ne morem se ogniti temu, to je dejstvo. Pozorna sem na majhne spremembe, tako majhne, da se na zunaj ne opazijo, a jaz se jih še kako dobro zavedam. Popoldne pride Sonja, prinese zelenjavne juhice, ki jih je skuhala zame, zloži jih hladilnik in me vpraša, kako se počutim po prvi kemoterapiji. »Čisto se počutim,« odgovorim. Ne vem, zakaj sem uporabila točno ta izraz. Lahko bi rekla kaj drugega. A v tistem trenutku sem se res tako počutila. Čisto. Kot bi nekdo odstranil iz mene nekaj gnilega. Vse je v redu. Vsi ste dobro in tudi jaz sem dobro. (se nadaljuje)

Revija Jana št. 2124.05.2022