Henri je moja skala in največja podpora!

Na Ljubljanskem gradu so preteklo soboto pozno popoldne odmevali prepoznavni švicarski alpski rogovi. 120 povabljencev iz vsega sveta je zamaknjeno poslušalo trobljenje več kot dva metra dolgih glasbil, zvok pa je zelo ganil 58-letnega Henrija Gétaza, generalnega sekretarja mednarodne organizacije EFTA, Evropskega združenja za prosto trgovino, in od tretjega decembra lani tudi uradno moža nekdanje veleposlanice v Nemčiji in Švici Marte Kos. Ker zaradi korone in smrti njene mame v Ženevi, kjer živita, nista imela poročne zabave za sorodnike in prijatelje, sta jo pripravila v Ljubljani. Gostje so se zabavali dolgo v noč in domov odhajali polni nepozabnih vtisov. Marto in Henrija pa so že čakali številne poslovne obveznosti in pomemben pogovor – kako bi njena kandidatura za predsednico države na jesenskih volitvah vplivala na njun zakon in življenje.

Zadnja leta so bila za Marto še posebej pestra in zanimiva: potem ko je kot slovenska veleposlanica v Švici dala odpoved, se je preselila v Ženevo ter si vzela »sobotno leto«, da si je spočila in začrtala pot za naprej. Zgodila se je še korona, ko je svet obstal, in takrat je imela tudi ona končno več časa zase ter za svojega partnerja, neverjetno novo ljubezen, ki ji je po ločitvi dala novo upanje in zagon. Uspešna poslovna dama, ki iz Ženeve deluje v mednarodnem consultingu, kot coach in se ukvarja z izobraževanjem, treningi voditeljstva in osebnega razvoja, se je namreč 2018., po 16 letih zakona, ločila.

Po bolečih padcih se je treba pobrati. »Na zakon imam lepe spomine, imela sva krasna leta, poročena sem bila z dobrim človekom, vendar pa sva se 'razživela' in odtujila. Verjetno je k temu prispevala tudi moja veleposlaniška kariera, saj za nobenega človeka ni preprosto imeti za partnerja veleposlanika oziroma veleposlanico. Ločitev je bila zame zelo boleča, občutila sem jo kot osebni poraz. Preprosto sva se znašla v situaciji, ko sva preveč pustila, da stvari tečejo po svoje. Tudi po nekaj letih to še vedno dojemam kot osebni poraz. Tisto leto je bilo zame na splošno zelo naporno: umrl mi je oče, šla sem skozi ločitev, na rokah mi je umrl še maček Lojze, ki me je spremljal v Berlinu in Bernu. Ljubitelji živali boste že vedeli, o čem govorim. Vendar pa, ko se oziram nazaj, ob vsem tem nisem imela niti ene neprespane noči. Vsak potop v noč ali spanje mi je dal novih moči za naprej. Z leti, pa tudi kot nekdanja vrhunska športnica, sem se naučila dobro racionalizirati stvari in se ne prepustiti toku negativnih čustev, ki nastanejo v taki situaciji. Kajti šport niso samo zmage, temveč tudi porazi. In slednjih je v športu bistveno več. Med puberteto me je doživljanje porazov izklesalo v na trenutke trdo osebo. Ob ločitvi sem si rekla, to se je zgodilo, gremo naprej. In potem je vedno laže,« pravi Marta, ki se je zelo trudila, da se ni ujela v spiralo negativnosti. Pokonci so jo držali tudi pristna koroška trma, podpora bratov, ki ji vedno stojita ob strani, nečakinje in nečaki ... Kljub temu da je ločitev težka življenjska prelomnica, je ponosna, da jima jo je uspelo z nekdanjim možem izpeljati hitro in dostojno. Kajti četudi si prizadet, je mnogo laže iti naprej brez grenkih izkušenj in zamer, kaj šele vojn, ki pri nekaterih zakoncih trajajo leta in leta. Marta se je sprijaznila s tem, kar ji je prineslo življenje, ter se prepustila njegovemu toku in prihodnosti.

Ko si zadovoljen s seboj, pride tudi ljubezen. Zdelo se ji je prav neverjetno, ko ji je pri 55 letih na vrata potrkala nova ljubezen. »Preprosto se je zgodilo. Sreča je, da to ni stvar, ki bi jo lahko racionalno uravnavali in nanjo vplivali. Zgodi se ali pa ne. Meni se je moj Švicar Henri. Vesela sem, da kljub ločitvi nisem izgubila vere vase, morda pa mi je prav to najbolj pomagalo. Že mnogo prej sem vedela, da če ne bom sama poskrbela zase, ne bo noben drug. Ves čas sem si prigovarjala, delaj na sebi, poskrbi zase, četudi si s partnerjem. Nikomur ne smemo predajati odgovornosti za svoje življenje, saj je to potem breme za drugega. In tako sem ves čas delala na sebi, se trudila biti kar se da neodvisna. To se mi je v Švici, kjer nimam sorodnikov, zdelo še pomembneje. S Henrijem, ki je po poklicu diplomat, sva se poznala že od prej. Srečevala sva se na protokolarnih druženjih. Trenutno, do leta 2024, zaseda funkcijo generalnega sekretarja EFTE – European Free Trade Association, Evropskega združenja za prosto trgovino. Ko sem bila še veleposlanica, sva čez teden delala vsak v svoji službi, konci tedna pa so bili najini. Prav nič se mi ni bilo težko voziti k njemu in obratno. Ko sem pustila službo v Bernu, sem se preselila k njemu v Ženevo. Potem pa je prišla korona, za naju je bila pravi blagoslov. Intenzivno sva začela sobivati skupaj, saj je tudi Henri delal od doma. To je bilo posebno obdobje, ko se ni dalo iti nikamor razen v hribe. Še nikoli nisem zlezla na toliko vršacev. Hvaležna pa sem tudi za to, da je Henri res odličen kuhar. Imela sva čas za ustvarjanje v kuhinji. Z veseljem sem bila njegova pomočnica,« se smeji Marta, ki jo je njen dragi v hribih tudi zaprosil za roko – na čisto poseben, švicarski način.

Poroka v Švici pomeni višje davke. Zaljubiti se v Švicarja pomeni tudi spoznavati čisto drugačno mentaliteto, še posebej ker je on vzgojen v kalvinističnem duhu, ki je še ostrejši od protestantskega. Švicarji so tudi zelo zaprti ljudje, ki so srečni predvsem tedaj, ko delajo in je delo dobro opravljeno. Obveznosti so zanje na prvem mestu, družabni plati življenja in druženju posvečajo manj pozornosti. Marta se je morala kar pošteno potruditi, da mu je razložila in pokazala, ko sta bila v Sloveniji, kako prijetno je ob sobotah zjutraj, ko pojesta zajtrk, iti na ljubljansko tržnico, sproščeno sesti v lokal in spiti kavo. Ni mu šlo v račun, čemu takšna potratnost, če pa sta le uro prej doma pila kavo. Od njega se je veliko naučila, predvsem v smislu lastne odgovornosti, kajti Švicarji so vzgojeni, da morajo sami poskrbeti zase, da se, v nasprotju z mnogimi Slovenci, ne zanašajo, da bo to storila država. Pragmatičen, kot je, jo je Henri tako tudi zaprosil za roko.

»Nekega dne sva šla v hribe. Hodila sva deset ur, na koncu, ko sva bila pošteno utrujena in nisva imela več ne hrane ne pijače, saj sva pošteno zašla, sva končno prišla do koče, kjer naj bi prenočevala. Med večerjo na terasi mi je dejal, da je premišljeval, da bi se rad poročil z mano. Vendar bo to pomenilo tudi, da bo moral plačevati 40 odstotkov višje davke, saj morajo po zakonu poročeni Švicarji oddajati enotno davčno napoved, v kateri se seštejejo prihodki obeh zakoncev. V šali temu zakonu pravijo 'poročna kazen'. Najprej sem mu dejala, da ga popolnoma razumem, da to ni najbolj smiselno in pametno, vseeno pa mi ostal malo grenak priokus, da na tako romantično zadevo gleda skozi številke. Nato sva idejo o poroki za nekaj časa opustila. Na koncu pa sva vseeno prišla do tega, da je morda s finančnega vidika iracionalno, vendar pa je poroka vseeno krona najinega odnosa. A je bila do nje še dolga pot, saj se kot tujec v Švici ni preprosto poročiti.

Več v reviji Jana št. 22, 31.6.2022