nakupovanje, trgovina, denar, denarnica, spar, prehranski-izdelki Svet24.si

Primerjava cen dobrin v Sloveniji in na Hrvaškem:...

profimedia-0487110156 Svet24.si

Prav so imeli tisti, ki so trdili, da je zanjo ...

15-pacnik vila-pl Necenzurirano

Tožilstvo želi zaseči bogataševo vilo na Bledu

jansa kmetic-pl Reporter.si

Tako Janševa strankarska trobila na skrajno ...

mirjam poterbin luka doncic Ekipa24.si

Ste ju videli?! Dončićeva mama na dopustu uživa...

Anja Širovnik Njena.si

Anja (Sanjski moški) našla srečo v ljubezni?

damir krznar Ekipa24.si

Oglasil se je Damir Krznar in sporočil: Nisem še...

Ljudje

Obisk (35)

Avtor:

Katarina Keček

Značke:

Na obisk pride prijatelj. Njegova punca je pred leti dobila podobno diagnozo, kot jo imam sama. »Nisem te prišel tolažit,« pravi Jernej, ko mi natoči skodelico čaja. Roke se mi tresejo, komaj jo držim v rokah. Težko z besedami opišem, kako se počutim zadnje čase. Stranski učinki kemoterapije me še vedno držijo v svojih krempljih. Počutim se, kot bi izgubila nadzor nad svojim življenjem in ničesar več ne zmorem storiti prav. Kakor da ne živim več svojega poslanstva. Svojega življenja.

Včasih pogledam svoje brazgotine, kar nekaj jih je, vidnih in tudi tistih drugih, skritih očem, in si rečem: One niso opomin na dneve, ko si bila šibka. One so opomnik na dneve, ko si bila močna. Ko si verjela, da lahko dobrota do drugih ogreje tudi najhladnejše srce. In da ljubezen lahko spremeni človeka. Ko si verjela, da bližina celi in da se lahko z nežnostjo dotakneš nekoga res globoko. Včasih pogledam svoje brazgotine in si rečem: Ne bi vas bilo toliko, če bi že prej znala reči, dosti je. Pustila si, da ljudje hodijo po tebi, samo gledala si, do kam lahko vse skupaj gre. Svoje brazgotine objamem še močneje in vem, da brez njih ne bi bila to, kar sem. Tukaj, kjer sem. Samo naučiti se moram živeti s tem. Nič lažjega. Naše ovire in težave nas ne definirajo, kdo smo. V življenju lahko za svojo nesrečo krivimo mnoge ljudi, lahko se utapljamo v samopomilovanju, samoobtoževanju, krivdi, lahko pa dvignemo glavo in rečemo, hej, odgovorna moram biti. Vsaj zase, če že ne morem biti odgovorna za druge. Najtežji lekciji, ki sem ju morala letos pogoltniti, sta bili, kako naj se spopadem z boleznijo in kako naj se nosim brez ljudi, za katere sem mislila, da bodo večno v mojem življenju. Morala sem sprejeti, da moram vse to sranje oddelati zaradi sebe, ker sem edina oseba, ki me bo ljubila točno tako, kot sem, do konca življenja.    

»Kako si?« me vpraša Jernej. Iz tresočih se rok mi vzame skodelico, jo postavi na mizo in vanjo vtakne slamico. »Na, tako bo lažje.« Hvaležno potegnem požirek mlačnega čaja in ga zadržim v ustih, da jih malo ohladim. Še vedno gorim, z vročino se moje telo kronično brani pred vojno, ki divja v meni.   

»Se spomniš, ko so Ani ob začetku pandemije diagnosticirali rak jajčnikov?« »Vem, ja,« rečem. »Vsi pregledi so bili opravljeni maksimalno hitro in v enem tednu je že bila na operaciji.« »Spomnim se.« »Takrat sem prvič začutil potrebo,« reče tiho in me pogleda naravnost v oči, »da grem v cerkev in prižgem svečo. Pa sem ateist, saj veš.« Poslušam ga, nič ne rečem, ne vem, kaj bi mi rad povedal. »Po uspešni operaciji so Ani predpisali štiri kemoterapije.« Obmolkne za nekaj sekund, z žličko zamišljeno meša po skodelici: »Veliko filmov sem gledal, v katerih zbolevajo otroci, ljudje, eni preživijo, drugi pa umirajo za rakom. Ogromno člankov sem prebral o tem, sploh ko je zbolela. Vedel sem, da izpadejo lasje, da bolijo kosti, da je ljudem slabo, a ko je prišla prva kemoterapija, je bilo, kot da nisem nič vedel. Tudi Ana se je dobro počutila, ko se je vrnila s prve terapije, tako kot ti. Celo kosilo je kuhala, zalivala rože, se smejala, vse je bilo tako, kot mora biti. Tudi pri njej se je pekel začel šele naslednji dan.« Zdaj je spet dvignil glavo in me pogledal v obraz: »Bolečina v kosteh, slabost, bruhanje, izpadanje las. Kot nekdo, ki je videl veliko filmov in prebral ogromno člankov, sem bil presenečen, da sem v hipu vse pozabil. Vedel sem samo to, da jo boli in da je težko. Edino, kar sem lahko počel, je bilo, da sem ji masiral noge in roke z magnezijevim oljem, da bi popustile bolečine v kosteh. Nihče od nas naenkrat nič več ni vedel, nihče ji ni znal pomagati, da bi šla skozi to bolečino, nihče sploh slutil ni, kakšne bolečine so to, niti tega, skozi kaj ona zdaj hodi, s čim se bori. Pri tebi je enako. Nič drugačna nisi od Ane. Kdaj imaš drugo kemoterapijo?« »Prihodnji teden,« tiho rečem in pri srcu me močno stisne. Zadnja dva dneva se počutim bolje, čutim, kako se vrača energija v moje telo in kako bolečina počasi, a vendarle jenjava. »Ti popuščajo stranski učinki kemoterapije? Na koliko imaš kemo, na tri tedne?« Pokimam. »Vem, kako ti je. Premor med dvema kemoterapijama je 21 dni, normalno je, da zdaj vse počasi popušča, potem pride čas za nov krog pekla. Videti je, da takrat začne močno delovati tudi psiha človeka, ker zdaj ve, kaj ga čaka.« Začudeno ga pogledam. Kako ve, da me je strah nove kemoterapije? Nikomur tega ne povem. Sploh pa ne naglas.

»Nehaj, še mene je bilo na smrt strah, pa nisem šel na kemoterapijo. Strah me je bilo za Ano, kako bo prestala še eno mučenje. To ni tisti strah, ki je bil prisoten ob operaciji, ker takrat do konca ne veš, kakšen bo izhod. Ta strah je nekaj večjega, strah zaradi nemoči, ko nekoga razumeš in občutiš isto kot ona, ko hočeš nekako pomagati, čeprav ne veš, kako. Vse, kar sem lahko naredil, je bilo, da sem masiral te na pogled stare in krhke kosti svoje drage, ki so jo bolele, kot da se bodo prelomile ob vsakem mojem stisku dlani. Ne spomnim se točno, kaj mi je takrat hodilo po glavi, razen tega, da bomo, ko bo te muke enkrat konec, normalno živeli. Bil sem žalosten, zmeden, jezen. Ni mi bilo jasno, zakaj ona, zakaj midva, tega niti zdaj ne štekam.« (se nadaljuje)

Revija Jana št. 2231.06.2022