5e9d33b68d7cedf47d21454a0eba9337 Svet24.si

Letni dodatek bo večina upokojencev prejela ...

kača, plaža Svet24.si

Šok, kopalko na splitski plaži v nogo šavsnila ...

polerert7678 Necenzurirano

Zakaj Nina Krajnik ne mara "levih privatizerjev"

janez jansa dz1 Reporter.si

Janši ne diši biti poslanec: v DZ dobil ...

dragic Ekipa24.si

Dragić spet kapetan, toda ... Pred vrnitvijo tega...

Halid Bešlić - OBREZ!!! Odkrito.si

Halid Beslić – zaradi srca končal bolnišnici

jumbo visma roglic Ekipa24.si

Joj, samo tega ne ... Tik pred Tourom iz ...

Ljudje

Jutranje jagnje (36)

Avtor:

Katarina Keček

Značke:

Jerneju hočem reči, da tudi sama nič ne štekam, a sem raje tiho. V tišini nama nalije čaj. Sliši se pretakanje tekočine, pri sosednji hiši je nekdo vžgal kosilnico. »Samo to sem želel, da zaspiva in se zbudiva, ko bo vsega konec, in sva spet srečna. Kar žalosten postanem, ko pomislim na tisto obdobje. Težko sem jo gledal takšno, tudi sam sem umiral ob njej, ker sem bil tako nemočen. Komaj sem čakal, da bo vsega konec. Bal sem se, da ne bom prenesel pritiska in bom zbežal. Kakšen sem jaz to človek!! Tega ji nikoli nisem povedal, nisem mogel, res, sram me je bilo, še danes me je. Ana se bori za življenje, jaz pa razmišljam o begu. Seveda sem ostal ob njej. Še stokrat bi ostal, če bi bilo treba. Na trenutke sem bil jezen tudi nanjo, pa potem spet nase, ker sem bil prepričan, da nečesa prej nisva naredila prav, da bi se temu izognila. Zakaj nisem bil bolj pozoren, zakaj ni hodila na preglede in tako naprej, tisoč vprašanj me je morilo.« Spet za hip obmolkne, pa me pogleda z nasmehom: »Vsak dan sem bil pri njej in z njo. Z njenima staršema sem se ure pogovarjal o vsem in vsak naš pogovor se je končal enako: vsak dan je videti bolje. Tudi s tabo bo tako. Če odmislim teh nekaj dni po kemoterapiji, ko Ana ničesar ni mogla spraviti vase razen juhe, so bili najini dnevi vseeno lepi, dobri in nasmejani. Še danes se mi zdi neverjetno, kako je vse to prenesla z nasmehom. Mi smo se bolj sekirali okoli raka kot ona. Mislim, da naju je takrat vsak trenutek, ki sva ga preživela skupaj, pripeljal do občutka, da lahko narediva vse, skupaj osvojiva ves svet, če hočeva. Resničnost večkrat zmede to sliko in je ne vidimo pravilno, ampak zares osvajava svet. Danes so najini prepiri, neumnosti, moja pozabljivost in lenoba postali neka drugorazredna zadeva, ki naju ne iritira več. Sploh nje. Veva, da sva šla čez pekel, in nič več ni tako pomembno.«

»Kako je zdaj z njo?« vprašam. Z Ano sva se nazadnje videli pred pandemijo, vmes sva obe zboleli. Jernej mi pokaže nekaj slik na telefonu. Komaj jo prepoznam. Dolgoletna svetlolaska ima zdaj kratke temne lase, pa še pol manj je je.

»Po operaciji ljudje shujšajo, posušijo se,« nadaljuje Jernej. »Ko slišijo, kakšne terapije jih čakajo, padejo v še temnejšo luknjo, ker vedo, kaj jih čaka, oziroma so nekje nekaj prebrali ali videli o tem. Ana je rdečico v lica, pa rit in stegna hitro vrnila v stanje pred boleznijo, niti za hip ni umaknila nasmeha z obraza. Bila je samosvoja in malo bolj hvaležna Bogu in tudi ljudem okoli sebe, ker je živa. Ko je ostala brez las, tako kot ti zdaj, je bila na videz ful samozavestna. Kot da je takšna frizura njena izbira in ne prisila. Rute in klobuki so bili samo modni dodatek. Še danes ima kratke lase, navadila se je nanje. Pa še kodrasti so ji zrasli zdaj, po vsem tem. Baje je to kar pogosto.«

»Haha, ne vem, bom videla, kaj bo,« rečem. Ne bi se branila kodrastih las kot tolažilne nagrade po vsem tem. »No, kako je z Ano zdaj? Je v redu?« še enkrat vprašam. »Zdaj je leto dni od zadnje terapije in leto in pol od operacije. Ana je zjutraj kot jagnje, ko se zbudi. Ni bilo lahko, psihični padci in vzponi, tobogan čustev ves čas. Ne vem niti, ali sem sam vse to predelal, ker sploh ne razmišljam o tem. Vem, da se je končalo in da je to za nami. Drugo me ne zanima. Ne vem, kaj bi rekel, kateri dan je bil najtežji, ker je bil vsak najboljši, sploh ko sva štela, koliko kemoterapij je še pred njo: štiri … tri … dve … in nobena več. Marca je minilo leto dni od zadnje terapije in ne vem, kaj je bil povod, ampak ravno smo imeli kosilo z njenimi in mojimi starši; aja, njena sta imela obletnico poroke, točno. Šele po dveh urah Ana reče, da je minilo eno leto od njene zadnje terapije, nihče izmed nas se sploh ni več spomnil tega. Vsi smo namenoma pozabili na to grozo. Minilo je, pozabljeno je. Za nami je, kot da se nikoli ni zgodilo, in tako je prav. Vse življenje je zdaj pred nami.« (se nadaljuje)

Revija Janašt. 23, 7. 6. 2022