S potezami svojega čopiča na skodelicah pušča rjavo sled, ki se v pečici spremeni v zlato podobo Matere Tereze, Michaela Jacksona, Charlieja Chaplina, Ivana Cankarja, Ivane Kobilce, Device Marije ... Novo kolekcijo in knjigo bosta z možem ravno te dni proslavila v velikem slogu v ljubljanski Cukrarni in nazdravila še 30. obletnici ustanovitve blagovne znamke Catbriyur, ki se je rodila v njuni osem kvadratov majhni študentski sobici v Mariboru.
»Če ob sebi ne bi imela Jureta, bi verjetno do penzije delala šalce v domači garaži, Jure bi bil pa klošar – to je sam izjavil. Jaz njega vlečem nazaj na varno mejo, on pa mene potisne izven okvirjev. Ko sem med korono začela s pisanjem mini blogov, mi je ravno Jure dejal, naj napišem roman.« Morda si Katja ne bi drznila naglas sanjati o tem, čeprav je pisateljske ambicije gotovo imela. Ali pa vsaj strast. Nekje se še valjajo na roko napisani zapiski izpred 25 let.
»Ker smo bili med korono črtani iz misli ljudi, praktično smo bili zaprti sedem mesecev, midva pa oba finančno odvisna od tega, se začne človek ukvarjati s tako osnovnimi vprašanji, kot je plačilo elektrike. Edina rešitev za duha je, da začneš početi nekaj povsem drugega.« Pisanje v zgodnjih samotnih jutranjih urah jo je neizmerno osrečevalo in bistveno se ji zdi, da se je ob tem zabavala. In povsem brez heca, roman je napisala le z enim prstom ter v celoti na telefon!
Črni humor, bizarne zgodbe in čudna hrana. »Kljub temu da sem raztreščena in razpuščena, se držim reda, če si nekaj zadam. Tako sem leta 2017 pretekla polmaraton, čeprav mi tega na prvi pogled nihče ne bi pripisal. Čeprav sem skoraj izdihnila, sem pritekla do cilja. Za to sem eno leto trenirala štirikrat na teden, in čeprav nimam konstitucije tekačice, mi je uspelo preteči teh 21 kilometrov, ne da bi prehodila en sam meter.«
Ker potrebuje cilj, si je tudi za dokončanje romana zadala datum. Opogumilo jo je tudi priznanje na literarnem natečaju Koronaekpresija, v katerem je bil njen zapis med 60 prispelimi izbran med najboljših deset in nato tudi objavljen. V komisiji sta sedela tudi Feri Lainšček in Tone Partljič.
Da piše roman, je vedelo kar nekaj njenih prijateljev, saj je zaradi podrobnosti v zgodbi morala izprašati svojo sosedo zdravnico in prijatelja kriminalista. Zgodba je seveda fikcija, in ker glavna junakinja neprizanesljivo obračuna z možem, je tudi zelo pomembno, da je Katji njen resnični mož Jure po prebranem vse oprostil. »Če se je že poistovetil z možem glavne junakinje, mi je oprostil zato, ker je opisan kot dober ljubimec! To je tisto, kar največ šteje,« se zasmeje Katja, ki poleg črnega humorja obožuje bizarne zgodbe in bizarno hrano. »Poskusila sem vse, kar so mi po svetu ponudili – no, psa ne bi jedla – najbolj bizarno, kar sem jedla nazadnje, pa so bile pečene oči ovce lani v Bosni.«
Blazno naročilo iz New Yorka. Jure in Katja sta se v porcelanski posel vrgla na Koroškem, se širila na Bled, od tam v Ljubljano in Pariz. Zdaj sta samo še v Ljubljani in počutita se dobro. »Da sva tukaj, kjer sva, sva morala narediti ogromen ovinek. Vse se je zlagalo tako, da na koncu ugotoviš, da sem še vedno najraje to, kar sem v svojem bistvu – ustvarjalka. Ko smo bili na vrhuncu popularnosti, je bilo res veliko dela in ne zmoreš vsega sam, ti pa začneš delati vse tisto drugo, namesto da bi delala to, kar rada delam – šalce.«
Več v Jani, št. 24, 14. 6. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
