Ljudje

Prirastek, da te kap!

Andreja Comino
14. 6. 2022, 22.46
Posodobljeno: 14. 6. 2022, 22.49
Deli članek:

Medtem ko se je za mnoge ljudi v zadnjih dveh letih življenje ustavilo, je šansonjerka Ani Frece dobila veter v jadra. Tik pred epidemijo se je poročila z dolgoletnim izvoljencem, svetovnim popotnikom in lastnikom butične turistične agencije Deseti brat Romanom Križaničem, nato je najprej rodila Mišo, dobro leto zatem še Beti. Vmes si je izpolnila dolgoletno željo in posnela prvi album Hotel za srečo, ki se napaja v šansonu, svingu in jazzu. Le kako ji je vse to uspelo?!

Urška Golob
Družinski in glasbeni vrtiljak Ani Frece

»Če ima človek ljubezen in podporo, je sicer težko, a se da čisto vse,« pravi Ani, ko se na prelepo petkovo dopoldne dobiva v enem od ljubljanskih lokalov. Na intervju pride s tri mesece staro Beti; starejša Miša je v vrtcu, pa ji uspe z mlajšo mimogrede opraviti kopico stvari. Ko po naključju pride mimo nekdanja ljubljanska županja in nedavno upokojena direktorica Pionirskega doma Vika Potočnik, ki je doma v sosedstvu, ter se prijazno ponudi za enourno varuško, tudi pogovor opraviva, kot bi mignil. 

Mamini nauki. »Rodila sem se v glasbeni družini. Starša sta imela svojo narodn-abavno skupino Savinjskih 7, mama je pela tudi pri Avsenikih, nastopala na glasbenih festivalih in sodelovala z Mojmirjem Sepetom. Veliko sta nastopala po tujini, predvsem Nemčiji, name pa je med gostovanji pazila oma, ki mi je bila kot druga mama in na katero sem zelo navezana. Imela sem lepo otroštvo. Ne glede na to, da sta bila starša veliko odsotna, se ne spominjam, da bi mi bilo zaradi tega kdaj hudo. Ko je nekega dne mama odhajala v tujino in me spraševala, kaj naj mi prinese, pa je upoštevala mojo željo, ko sem ji dejala, naj mi nič ne nosi, samo doma naj bo,« pripoveduje pevka.

To se je zgodilo, ko se je pri njenih desetih letih rodil brat. Takrat je mama sklenila, da je profesionalne glasbe in tujine dovolj, družina je vendarle na prvem mestu. Prvič so zaživeli skupaj kot družina, starša pa sta se podala na drugačno poslovno pot. Na odraščanje s staršema glasbenikoma ima lepe spomine, pri hiši se je veliko pelo in muziciralo. Mama jo je navdušila za šanson, oče pa je poslušal jazz in sving. Zato je že zelo zgodaj vedela, da si želi postati pevka. Starša sta jo pri tem podpirala, a je nista k ničemur silila. Morda bi več dosegla, če bi jo bolj spodbujala k vadenju, a se ni videla kot virtuozinjo na klavirju. Všeč ji je, da se lahko posveča različnim stvarem in ni obremenjena s tem, da mora uspeti. Mama ji je vedno govorila, da oder ni vse. Kadar opraviš nastop, ugasnejo luči in gre občinstvo zadovoljno domov, ostaneš sam. Zato je pomembno, da si obkrožen z družino in ljudmi, ki jih imaš rad. In še to ji je govorila, da je treba imeti stik z realnostjo; več ko znaš, bolje je. Pa da nisi v oblakih: četudi si znana pevka, je treba poskrbeti za dom in gospodinjstvo. To ji danes pride še kako prav.

Brez ljudi nimaš nič. Po klavirju je končala še srednjo glasbeno šolo, smer orgle, igrala je flavto in dokončala študij glasbene pedagogike. »Doma sem slišala najrazličnejše glasbene zvrsti, zelo pa mi je všeč šanson, ki pripoveduje različne zgodbe. Tako izživim tudi igralsko hrepenenje,« razlaga Ani, ki je še vedno članica zasedbe MJAV, lahko pa jo angažirate tudi za to, da vašega dragega pokojnika glasbeno pospremi na zadnji poti. Tudi petje na pogrebih daje  širino, saj tam posluša različne zgodbe, obenem pa je še bolj hvaležna za vse, kar ji je dano. »Od malega so mi blizu francoska glasba, harmonika, živahen utrip pariških ulic, veselje do življenja, druženje. Sem zelo družaben človek. Všeč mi je spontanost ljudi s pariških ulic, ki si znajo vzeti čas. Dobri odnosi so zame še posebej dragoceni. Lahko imaš ves denar tega sveta, a če nimaš tega, nimaš nič. To je vse, kar si želim: družina, prijatelji, sorodniki ... O tem pojem tudi na svojem prvem albumu Hotel za srečo,« razlaga pevka, ki se z nostalgijo spominja, kako so peli doma. Ne samo s staršema, babico in bratom, večkrat se je dobila razširjena družina, tudi mamini bratje in sestre, in bilo je zelo veselo. Z nostalgijo se spominja, da ji je bilo v otroštvu v največji užitek, ko je na kasetofon snemala svoje »nastope«, še pove pevka, ki je zelo navezana na domačo Štajersko, a jo je ljubezen pripeljala v Ljubljano.

V krogu dobrega. »Doma na Štajerskem smo bili vajeni, da so si sorodniki in prijatelji ves čas stali ob strani in si pomagali, v Ljubljani pa to ni v navadi. Zato sem toliko bolj hvaležna, da smo našli sosesko, v kateri je nekaj družin zelo povezanih. Ker imam dve majhni punčki, je zame zelo dragoceno, kadar mi kdo priskoči na pomoč in počuva hčerki, soseda mimogrede skuha kosilo še za nas ali pa podari tisto, kar jim je ostalo. S tem steče krog dobrega. Zavedam se, da te stvari niso samoumevne, sploh v časih, ko se toliko stavi na individualnost in se vsem mudi. Saj ni bilo že od nekdaj tako. Če ni taka navada, je treba včasih začeti, dati pobudo, pa je potem vsem lepo in imajo nekaj od tega. Midva v Ljubljani nimava babic in dedkov, ki bi priskočili na pomoč. Mož Roman ima sicer agencijo, a se je zaradi težkih koronskih časov s prijateljem odločil za novo pot – premično kavarno na ljubljanski tržnici. Tam je cele dneve, ga pa velikokrat obiščem s hčerkama. Služba in družina pri nas nista strogo ločeni,« se namuzne pevka.

Več v reviji Jana, št. 24, 14. 6. 2022