Deseto leto skrbi, da je kranjsko gledališče kot iz škatlice. Prej je delala v proizvodnji; ko je prvo podjetje šlo v stečaj, je delo prek zaposlitvene agencije našla v drugem. Ko je val obilice dela prešel, pa agencijskih delavcev niso več potrebovali.
A Bojana ni bila dolgo brez dela, zaposlila se je kot čistilka v gledališču. »Če me vprašate, kakšna je razlika delavke za trakom ali čistilke, lahko rečem, da ni posebno velika – delati je treba tako tam kot tukaj. Le da sem zdaj bolj svobodna kot za tekočim trakom, v resnici je lažje. So pa dnevi, ko je dela tudi v gledališču veliko, pravim, da so 'rukerji' – ko so predstave z veliko pripomočki, na odru je lahko veliko moke, zemlje; pospravljala in čistila pa sem tudi vodo, saj je bil na odru že bazen.«
Pogosto se na delo vrne po večerni predstavi, da je naslednji dan oder čist in pripravljen za vaje. Prah pa se žal ne izogiba niti pisarnam, oknom, garderobam, veliko je stranišč, tako da dela Bojani nikoli ne zmanjka.
Kavo si kuhajo sami. Včasih se čudi, kaj si bodo ustvarjalci še izmislili in prinesli na oder. »Nekoč so prinesli kraško zemljo, da se je prašilo po vsej dvorani. Ampak nimaš kaj, je taka scena in treba je pospraviti,« se posmeje.
Preden je gledališče postalo njena služba, ni bila pogosto obiskovalka teatra, zdaj pa ima priložnost videti marsikatero predstavo. »Zdaj sem gledališče že vzljubila, a priznam, da ne uživam ob težkih predstavah, najraje imam lahkotnejše teme, komedije – da vem, za kaj gre,« se spet zasmeje.
Med igralci se dobro počuti, saj so zelo preprosti, všeč ji je, da niso vzvišeni. »Vedno me pozdravijo, mi namenijo kakšno besedo, pogovarjamo se, pa čeprav samo o vremenu in kakšna predstava se pripravlja ter kaj je treba postoriti.«
Kavo si skuhajo kar sami, Bojana pa poskrbi, da jo lahko naslednjič nalijejo v čiste skodelice, iz rož, ki jih prejmejo po premierah, pa uredi šopke in ozaljša prostore.
Michael Jackson in orhideje. Nagrada nepogrešljivi jo je zelo presenetila. »Razveselila sem se in sprejela sem jo na velikem odru SNG Drame Maribor, kjer sem bila prvič. Res imajo veliko gledališče – pa tudi zelo čisto, sem opazila. Saj veste, to je pa že moja poklicna deformacija! Bilo je nekaj posebnega, čeprav so se mi od treme malo res tresle noge. Je bilo le prvič v življenju, da sem dobila kaj takšnega.«
Bojana je tudi babica vnučka Nika in bi lahko veliko kolesarila, reševala križanke ter uživala v delu na svojem vrtu že kot upokojenka, ampak se je odločila, da bo še nekaj mesecev zaposlena. Plača je minimalna, a Bojana je skromna in zna čarati z denarjem. Je vesel, optimističen človek, doma si rada zavrti Michaela Jacksona, Elvisa Presleyja, Abbo, Jana Plestenjaka, Jasmina Stavrosa, na oknih pa jo razveseljujejo cvetovi njenih najljubših cvetlic – orhidej.
Jana, št. 25, 21. 6. 2022
