5e9d33b68d7cedf47d21454a0eba9337 Svet24.si

Letni dodatek bo večina upokojencev prejela ...

kača, plaža Svet24.si

Šok, kopalko na splitski plaži v nogo šavsnila ...

polerert7678 Necenzurirano

Zakaj Nina Krajnik ne mara "levih privatizerjev"

janez jansa dz1 Reporter.si

Janši ne diši biti poslanec: v DZ dobil ...

dragic Ekipa24.si

Dragić spet kapetan, toda ... Pred vrnitvijo tega...

Halid Bešlić - OBREZ!!! Odkrito.si

Halid Beslić – zaradi srca končal bolnišnici

jumbo visma roglic Ekipa24.si

Joj, samo tega ne ... Tik pred Tourom iz ...

Ljudje

Disleksija mi je dala moč

Tako preprosto jo je imeti rad: iz nje vije neskončna mehkoba, nekakšna melanholičnost, pa tudi srčnost, iskrenost in strastna predanost delu v gledališču, na televiziji in filmu. In čeprav je imela kot deklica zaradi disleksije, za katero takrat niso vedeli, in siljenja k pisanju z desno roko – je namreč levičarka – hude težave z branjem in pisanjem, jih je, hčerki pesniškega velikana Toneta Pavčka, z veliko truda in garanja uspelo vse premagati ter si zgraditi osupljivo kariero. Oblikovala je več kot dvesto vlog, enako kot na odru in pred kamero pa je spretna tudi v pisanju. Na Župančičevi nagradi za pesniško zbirko Zastali čas in za vloge v ljubljanski Drami se še ni utegnil nabrati prah, ko je že oddala zajeten rokopis za knjigo Živi ogenj gledališča, ki bo izšla jeseni, v predalu pa ima še kar nekaj rokopisov, ki čakajo na dokončanje. Pogosto jo boste z njeno ljubo psičko Rumi srečali na Rožniku, kjer uživata v zelenem zavetju Ljubljane. Tokrat je spregovorila o precej intimnih rečeh.

Avtor:

Andreja Comino

Značke:

»Bila sem vesela Župančičeve nagrade. Predvsem zato, ker je to prva nagrada, ki sem jo prejela za pesniško zbirko, in ker je Oton Župančič eden mojih najljubših pesnikov. Prej sem bila že velikokrat nominirana za pisanje, za dramatiko nagrajena v tujini, zdaj pa so me nagradili v rojstnem mestu za pesmi, ki so najintimnejši del mene. Kot da bi me to dejanje vrnilo k izvoru. Priznanje mi po eni strani veliko pomeni, v naslednjem hipu pa sem začutila, da nagrade niso del mene. To so zunanje potrditve, za katere je sicer lepo, da so, a se ne morem s tem identificirati. Nagrade so samo občasni ognjemeti, javno priznanje, ki pa ne vpliva na ustvarjanje. Kar nerodno mi je ob nagradah delati slavje, težko bi, recimo, iz tega razloga koga povabila na dom. Mnogo ljubše mi je povabilo na proslavitev poletja. Sem pa zelo vesela vsakega obiska,« pravi Saša, v kateri je pisanje vedno bilo, vendar nekako sramežljivo, zatrto in samocenzurirano. Šele po štiridesetem, ko ni imela več toliko družinskih obveznosti, ko je bil njen sin že na fakulteti, se je začela z velikim veseljem posvečati tudi pisanju.

Hoja po prstih. »V to me je nekako gnalo. Žal mi je, da nisem ves čas, leta, od gimnazije, akademije ..., ko sem začutila poriv za pisanje, tega gojila. Kajti tudi za pisanje, tako kot za igranje, potrebuješ vajo, prakso in vsakodnevno delo. Ob svojem poklicu nisem imela dovolj energije in tudi poguma še za to. Občasno sem pisala dnevnike, zapiske, osnutke dram, poezijo, kratke zgodbe. Večina je ostala bolj ali manj v začetni fazi v predalih,« iskreno pove igralka, ko sediva na vrtu družinske hiše, ki skriva številne zgodbe, doživetja, pa tudi veselje in bolečine njenih stanovalcev. Umetnica se spominja, da so si hišo v njenem otroštvu delili z dedkom, ki je bil taksist. S partnerko sta živela v zgornjem stanovanju, v majhnem spodnjem pa štiričlanska družina njenega očeta Toneta. »Z bratom sva se veliko igrala na vrtu, pozimi, takrat so bile zelo radodarne s snegom, pa kepala, delala snežake. Poleg hiše je bil še zelenjavni vrt, nikoli pa ne bom pozabila, kako je oče za svojo pisalno mizo presedel večino noči za pisalnim strojem.

Bil je zelo delaven človek. Imel je odlično koncentracijo in je lahko delal praktično kjerkoli in kadarkoli, kar je res odlična lastnost. Ni pa prenesel, da ga kdo moti. Veliko noči sem poslušala udarjanje prstov po pisalnem stroju, ta zvok je bil res glasen in se ni dalo spati. Mama nama je z bratom privzgojila veliko spoštovanje do očetovega dela, morala sva biti mirna in tiha, kadar je delal. Morda sem se zato kdaj počutila, da sem do določene mere prezrta, in sem velikokrat okoli njega hodila po prstih. Tega sem se priučila in to počela tudi, kadar ni bilo treba,« se zasmeje in doda, da so takrat na splošno starši precej drugače vzgajali otroke kot danes. »Rekla bi, da bolj avtoritarno. Preprosto se je 'moralo', ne glede na otrokove potrebe. Toda to so le drobni utrinki. Vem, da sta starša dala vse, kar sta znala in zmogla. Njuno največje darilo pa je bilo moje življenje samo po sebi. Vedno bolj čutim hvaležnost za to njuno sicer naravno, a ne samoumevno darilo.«         

Učne ure z disleksijo.  »Na vrtec se nisem mogla navaditi, bila sem precej plašna, introvertirana, zato so me eno leto prej dali v šolo. Nobenemu se ni sanjalo, da imam težave z disleksijo, obenem sem bila levičarka in so me navajali pisati z desno roko, kar je bilo v tistem času normalno. Učiteljica je to poskušala doseči bolj zgrda kot zlepa. In ker ni šlo, je potem staršem poročala, da Saška 'malo zaostaja, ker je mlajša, večkrat je utrujena, pa v šoli kar zaspi, je zasanjana, telesno šibka ...' 

Več v reviji Jana, št. 25, 21. 6. 2022