»Odraščati v tako veliki družini zame ni bilo nič posebnega niti nenavadnega. Vesel sem tako velike družine, saj je bil vedno nekdo na razpolago za igro, pogovor, pa tudi neumnosti. Med najmlajšo in najstarejšo članico je dobrih dvajset let razlike, sam sem drugi po starosti, nato pa so se v različnih časovnih zaporedjih rojevali mlajše sestre in bratje. Pri štirje smo si po letih zelo blizu, zato smo tudi bolj povezani, z mlajšimi pa se tudi dobro razumemo. Veliko smo igrali nogomet in ni bilo treba nikoli klicati sosedov, če nam je kdo manjkal. Starša pa sta res krasna. Kljub temu da nas je deset, sta vedno znala stvari urediti tako, da je vse delovalo. Včasih smo se o stvareh dogovorili, velikokrat pa smo seveda kaj naredili tudi po svoje. Predvsem kup lumparij. In takrat sta tudi znorela. Prav čudim se, da ne večkrat, glede na to, koliko nas je in koliko smo jih ušpičili. Zagotovo bi šel jaz, če bi bil starš, ob kakšnih neumnostih otrok večkrat v luft,« pravi Luka, ki si pri tako številni družini malo teže zapomni vse rojstne dneve in druge praznike. Vseh deset otrok je uspešnih v šoli, v družini imajo tudi magistro. Sicer pa je šel Luka precej hitro od doma. Po končani osnovni šoli si je želel na gimnazijo Želimlje, a ni bil sprejet, zato se je vpisal na škofijsko gimnazijo v Vipavo in zatem študiral v Portorožu. Naravnost zaljubil se je v Vipavsko dolino in Primorsko, kljub temu da v Portorožu pozimi ni najbolj fino. Megla, nikjer nikogar, lokali zaprti. Pozno spomladi in jeseni pa je tudi izziv sedeti za knjigami, ko je na plaži in v lokalih tako prijetno.
»Verjetno tudi zato nisem imel nobenega domotožja. Hitro sem se povezal z ljudmi in študiral. Sprva mi je bila všeč transportna logistika, a sem kmalu ugotovil, da mi je bliže poslovna. Časa za razmislek sem imel dovolj, saj sem bil zadnji dve leti srednje šole z glavo bolj v oblakih kot pri učenju, zato sem si pridelal dva popravna izpita in nisem mogel na maturo. Eno leto sem potem delal v očetovem podjetju, opravil obveznosti za nazaj in se posvetil študiju. Ker me je zanimal, sem imel povprečje 9,5,« pove Luka, ki je pri 23 letih začel delati v domačem podjetju, zaključeval pa je tudi magisterij, a ga zatem zaradi pomanjkanja časa obesil na klin.
Kilogrami grenkobe. »Delo v očetovem mizarskem podjetju me je tako potegnilo, da mi za šolo ni bilo več mar. Po dveh letih sem začel prevzemati podjetje, delal sem po več kot 15 ur na dan, tempo je bil peklenski. Medtem ko so mnogi govorili, da mi je lahko, ker sem direktorjev sin, v resnici še malo ni bilo tako. Želel sem se dokazati in upravičiti očetovo zaupanje. Uvajati sem začel inženiring, izdelavo objektov od začetka do konca, dodatno še s steklom, inoksom, epoksijem, kar je prineslo tudi več zaslužka. Veliko sem bil v tujini, saj delamo za luksuzne hotele in druge poslovne prostore. Štiri leta sem neprestano delal, na dopust nisem šel. In ko sem si končno privoščil malo oddiha, sem imel tudi več časa za razmišljanje, kam pelje toliko dela in kakšne posledice ima to na moje zdravje, pa tudi kakšno življenje si želim. In ko se ima človek čas vsaj malo potopiti vase, pridejo na plano osupljive stvari. Prva stvar je bila moja preobrazba. Že vse življenje sem bil bolj okrogel, velikokrat sem poskušal shujšati, a neuspešno, na koncu pa sem videl, da je vrag odnesel šalo. Ko sem stopil na tehtnico, je pri mojih 182 centimetrih višine pokazala kar 178 kilogramov!
Več v reviji Jana, št. 25, 21. 6. 2022
