Kar nekaj časa smo se dogovarjali za tole zgodbo, saj je Irenin urnik natrpan, potem pa je še vsa njena družina zbolela za korono. Irena je poleg dela v parlamentu članica odbora za kulturo in izobraževanje, odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, bila je tudi v posebnem odboru za boj proti raku, kar je svojevrsten poklon njeni mami, ki je umrla pri njenih dvajsetih letih. Ko smo se končno ujeli, je bila ravno sredi pakiranja. Čakalo jo je veliko obveznosti, med drugim delovna misija v Severni Makedoniji, sicer domovini njenih staršev, ki sta se deset let pred njenim rojstvom s trebuhom za kruhom preselila na Jesenice. Tam je Irena odraščala v tipični delavski družini in je še vedno njeno najljubše mesto, kamor se rada vrača k očetu in prijateljem iz otroštva (sicer pa živi v Ljubljani).
Bili smo človek človeku. »Nikoli ne bi zamenjala otroštva. Bili smo sosedje, človek človeku. Ne glede na to, od kod je kdo prišel. Zato nikoli ne bom izgubila vere v to, da je sobivanje kljub razlikam mogoče. Pri nas doma smo negovali obe kulturi, tako slovensko kot makedonsko. To mi je dalo širino,« pove Irena, ki jo je od malega zanimalo vse. Radovednost si je tešila z branjem, knjige je požirala. V osnovni šoli je pri sebi odkrila novinarsko žilico in sodelovala pri ustvarjanju časopisa makedonskega kulturnega društva Detelina. Brez težav in treme je stopila na oder ter uživala v vodenju kulturnih prireditev. Študirala je mednarodne odnose na FDV, tam si je pridobila tudi naziv magistre. »Študij mi je dal teoretično znanje, novinarstvo pa me je prestavilo v realnost. Osem let sem kot novinarka preverjala ustroj našega političnega sistema od blizu,« pravi Irena, ki je pred enajstimi leti pristala v notranjepolitičnem uredništvu STA in za svoje delo dobila nagrado Društva novinarjev Slovenije čuvaj/watchdog za debitantko leta. Kmalu so jo povabili na POP TV, v uredništvo 24 ur. V kratkem času je postala ena od ključnih v ekipi. »Verjamem v poslanstvo poklica, ki sem ga opravljala. Zanimalo me je predvsem, kako dogajanje v družbi vpliva na življenje ljudi. O politiki sem poročala, nikoli pa razmišljala, da bi se ukvarjala z njo. Velikokrat sem se ujela v razmišljanju, kako lahko politiki govorijo, da se ne da nič premakniti, spremeniti. Nato pa je prišlo povabilo Marjana Šarca. Ni se mi zdelo prav, da se toliko tarna in nič ne stori. Razglabljala sem, zakaj se ne da. Odločitev ni bila preprosta, saj sem se zavedala, da če se odločim za vstop v politiko, se ne bi bilo higienično vrniti v novinarstvo. A sem jo sprejela,« pripoveduje Irena in dodaja, da je bil to zelo močan premik iz cone udobja.
Več v reviji Jana, št. 26, 28. 6. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
