Uroš Perko je bil vrhunski športni plezalec in trener, šele pri 33 letih je začel študirati ter lani doktoriral s temo duševnih motenj med športniki. Je tudi specializant geštalt terapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, zaposlen v Don Pierrinovi komuni skupnost Srečanje, v zavodu Mitikas pa po socialno-andragoški (Rugljevi) metodi trenutno vodi skupino dvajsetih. Perko starejši ima trenutno v skupini več kot sto ljudi – ne samo alkoholike, temveč tudi ljudi s težavami v odnosih, mlade falirance, včasih sprejme tudi kakšnega samskega, česar Rugelj ni počel.
Med drugim pomagate mladim, da se odtrgajo iz objema primarne družine. Je to še vedno velik problem v naši družbi?
Andrej: Seveda, največji. Pri nas sinovi v povprečju do 34. leta živijo pri materah. V domovih, kjer so matere generali. Če bi bili očetje normalni, ne bi pustili, da sinovi ostajajo tako dolgo pri domačem ognjišču – to je čista patologija.
Torej so še vedno za vse krive ženske?
Andrej: Še vedno. Medtem ko hčere starši še nekako oddajo, pa matere sinove tiščijo k sebi in temeljna očetova naloga je, da odpelje sina od matere. Tam, kjer situacijo obvladujejo matere, se moški umaknejo, in takšne mame sina ne spustijo od sebe, saj nobena ženska ni tako dobra za sina kot ona.
Uroš: Naj podam primer iz prakse: ravno zdaj smo v komuni imeli fanta, pri katerem se je jasno pokazalo, da izhajajo težave prav iz odnosa z dominantno mamo. Gre pravzaprav za psihični incest, psihološko zlorabljanje. Ta fant je nenehno govoril, kako da z očetom ni nič. Dali smo mu literaturo, da prebere in uvidi, kaj se dogaja – meni je bilo namreč jasno, saj sem iz obiskov njegovih staršev videl, kaj se dogaja. Pa ni in ni razumel. Dejal je, da ko ostane sam z očetom (ko gre mama recimo na stranišče), se nimata o čem pogovarjati. Potem je ugotovil, ko je zaradi mamine bolezni prišel ponj samo oče in sta skupaj nekam odšla, da se je z njim krasno pogovarjal. Postal je pozoren in ugotovil, da mama očeta diskreditira, mu skače v besedo ali mu do nje ne pusti, ga prekinja, očeta daje na stran in okupira sina. Oče nima možnosti, da bi otroka odtrgal.
Andrej: In zato se očetje ob takšnih ženskah umaknejo. Nočejo se boriti. Moški se v nedogled z njo ne bo bodel.
Uroš: Saj ni častno, da se bori z žensko. Če zmaga, ni prav, če izgubi, pa tudi ne.
Andrej: Ko materi otrok zraste čez glavo, se upre ženskemu principu, takrat mama reče moškemu, naj vzpostavi red. Ampak takrat je prepozno, oče mora glavno vlogo (ta, ki kaznuje, je avtoriteta) prevzeti do 6., 7. leta – zlasti pri sinu, da se lahko z njim identificira.
Ali tudi vi, naslednik Perka starejšega, menite, da želimo umikati moške?
Uroš: Še toliko bolj. Pri moji generaciji (1976) to še ni bilo tako očitno, pri svojih otrocih pa vidim, da je to izrazito. Moja hči pravi, kako so njene sošolke in vrstnice običajno jezne na moške. Za vse so krivi – že samo zato, ker so moški. In hči se kritično sprašuje, zakaj, kaj so ti naredili.
Moj brat, ki živi v Avstriji, pravi, da je najlaže delati z Bosanci in Turki, in opažam, da se tudi moji otroci družijo z Bosanci, ker je pri njih jasno, da je punca punca, ve se, kaj lahko počne fant, kaj dekle. Odnosi so jasni.
Tudi v komuni potrebujejo red, jasna pravila, okvir – z jasnimi vlogami, s hierarhijo začutijo varnost. To pa je prvi pogoj, da lahko sploh začnejo odkrivati travme. Po opazovanju lahko sklepam, da so tudi odraščajočim otrokom pomembne jasne vloge deklet in fantov.
Andrej: Postmoderna družba je prinesla neskončno svobodo človeku, nobenih omejitev ni več, vlada diktat enakosti spolov. Počasi bomo morali tudi moški ustanoviti gibanje in se boriti za to, da bomo lahko spet delovali kot moški, ne da bomo zliti z ženskami. Izriva se vertikalna avtoriteta, mladi pa se brez tega ne morejo oblikovati. Jungovski psihoanalitik Zoya pravi, da so fantje in dekleta vstopali v odraslost z iniciacijo, zdaj pa tega ni več. Iniciacija pomeni odpoved, trpljenje, odpoved ugodju, pretrpeti preizkušnjo, in v ta stanja mladi zdaj poskušajo vstopati z omamo. Mislijo, da se z zadevanjem priklapljajo v življenje, v resnici pa se anestezirajo. Mladi so nasrkali! So popolnoma izgubljeni, ker jim starši in družba ne postavljajo več orientira.
Pred desetimi leti ste dejali, da delate pri tem, da najdete naslednika. Je vaše delo skorajda pri koncu? Ste ga našli v sinu?
Andrej: Pred desetimi leti nisem vedel, kdo bo to, sem pa o tem razmišljal. Uroš je sam prišel k meni in dejal, da ga to zanima. Bil sem vesel, a sem mu seveda dejal, da se bo moral za to kvalificirati – poleg vsega drugega je začel študirati psihoterapijo in je zdaj specializant geštalt terapije. Hvala bogu, da je sam prišel do tega in mi padel v naročje. Umrem lahko mirne duše in mu prepustim delo.
Odšel je iz vašega naročja in se spet vrnil vanj ...
Uroš: Natanko tako, šel sem daleč naokoli. (smeh)
Andrej: Imel je svoje življenje, bil je vrhunski športnik. Z ženo ga glede študija nisva kaj preveč maltretirala, sva ga pa pri 19. poslala od hiše, saj je s svojim življenjskim slogom motil najinega. Vse je podrejal treningu, njegove gate pa so ležale povsod, cajtengi so bili zalepljeni z marmelado ... Tako naju je motil, da sva ga morala poslati od hiše.
Uroš: Tega se jaz nič ne spomnim! (smeh) Drug drugega smo motili. Že pri 15 letih, ko sem se začel resno ukvarjati s športom, sem bolj ali manj živel po svoje, plezali smo na Primorskem, pri 17 letih sem šel za par mesecev v Ameriko.
Več v Jani, št. 29, 19. 7. 2022
