Nejca za moža? Ohka!

Nedavno je bilo v Bohinju zelo bučno in veselo. Nad jezerom je zakrožil helikopter in njegovi potniki so uživali v čudovitem dnevu in prekrasnem razgledu na hribe in jezero. Po pristanku pa je posadko pričakal zapravljivček, ki je 38-letnega diplomiranega zdravstvenika Miho Stražarja in šest let mlajšega profesorja viole in docenta na Akademiji za glasbo Nejca Mikoliča zapeljal pred Hotel Bohinj, kjer sta pred 120 sorodniki in prijatelji sklenila zakonsko zvezo. Poroka je bila tako lepa in srčna, da so svatje, pa tudi mnogi mimoidoči, ki so ju slučajno ujeli na poti, spustili kar nekaj solz. Moža pa svoje zgodbe nista delila z nami, ker bi si želela pozornosti, temveč zato, da bi ljudem pomagala bolje razumeti njuno ljubezen in življenje.

Življenje je nepredvidljivo in tudi zdaj lahko rečemo samo, da ljubezen ubira neverjetna pota. »Dolga leta sem bil čisto običajen fant iz okolice Ljubljane, ki je svoje poslanstvo našel v pomoči ljudem. Že pri 14 letih sem vedel, kaj si želim postati. Hvaležen sem, da sem uresničil svoje želje. Vpisal sem se na zdravstveno šolo, nadaljeval študij in postal diplomirani zdravstvenik. Ko nas je razredničarka, medicinska sestra, konec tretjega letnika peljala v sobo za oživljanje, sem si rekel, to je to! Zdelo se mi je naravnost magično, koliko znanja in vrhunske usposobljenosti je treba imeti za to delo. Zato se mi ni bilo nikoli težko učiti in usposabljati. Če bi bil oddelčna sestra, bi se mi zmešalo, saj imam rad zahtevna dela in akcijo. No, ja, vsaj na začetku moje poklicne poti je bilo tako. Po diplomi sem se zaposlil na reševalni postaji UKC Ljubljana in ostal štiri leta. Nato sem šel v urgentno službo zdravstvenega doma Vrhnika, od tam pa po naključju na Jesenice, saj sem želel v bolnišnico,« pripoveduje Miha, ki je neskončno užival, ko je bil del ekipe, kjer je bilo ogromno adrenalina ob reševanju življenj. Od začetka ga je vznemirila vsaka sirena. Ustrezali so mu izzivi, ki jih ne zmore vsak, in situacije, v katerih se je treba znajti v hipu. Dolga leta je delal po cele dneve in ponoči, to je poklic za mlade in polne energije. Zato ni čudno, da si je po desetih letih nenehnega stresa zaželel bolj umirjenega dela. Ko je prišel v bolnišnico Jesenice, je bil urnik resda bolj umirjen, vendar pa je slovenski zdravstveni sistem močno prizadela epidemija covida-19. Bilo je precej hudih primerov, a se je hitro privadil in srčno rad hodi v službo na oddelek za anestezijo in reanimacijo.

Srčno predan svojemu delu. »Komu bi se zdelo daleč voziti se vsak dan, jaz v tem uživam. Proti Gorenjski ni gneče, prava nagrada pa je, ko se iz ljubljanske megle vozim proti sončnim gorskim kulisam. To me vedno spravi v dobro voljo, veselim se tudi prijetnih sodelavcev. Z mnogimi smo postali prijatelji,« pove Miha, ki je sprva živel »običajno« življenje heteroseksualnega moškega. Imel je punco, vendar nekaj ni »štimalo«. Že nekaj časa je slutil, zakaj je tako, vendar je sprva to poskušal zatreti. »O istospolni ljubezni slišiš toliko negativnega, da si tega, kar čutiš, preprosto nočeš priznati, bojiš se, da delaš narobe in bo imelo hude posledice. Vendar nisem hotel živeti v zanikanju. Končal sem razmerje, saj sem si rekel, da nočem varati, obenem pa tudi ne tako živeti. Potrebnega je bilo veliko poguma, da sem se sprejel. Če bi ljudje vedeli, kako veliko, ne bi nikomur rekli žal besede. Vendar v vsem tem času, razen na začetku, ko je resnica butnila in sem si jo moral priznati, nisem imel krize. To sem izpeljal in šel dalje,« pripoveduje Miha, ki je Nejca iz Krope poznal že dolga leta, vendar se nista menila drug za drugega.

Dragocena podpora staršev. »Jaz sem živel čisto običajno življenje v Kropi. Moj oče je sociolog, mama pa učiteljica. Oba imata posluh in rada pojeta. Vedno pa sta me podpirala, ko sem si že od malega želel ukvarjati z glasbo. Verjetno je bilo to, da nista iz glasbenega sveta, velika sreča, saj me nikoli nista silila vaditi inštrument, zaradi česar odneha veliko otrok. Mene sta samo podpirala in pustila, da se odločam sam. Petnajst let sem v cerkvi igral orgle, hodil v glasbeno šolo v Radovljici, se v Ljubljani vpisal na Akademijo za glasbo in se že pred koncem študija zaposlil v Slovenski filharmoniji. Še dve leti pa sem se na Dunaj vozil študirat. Tisto so bili res nori časi. Nikoli ne bom pozabil, kako sem ob štirih zjutraj sedel v avto, se odpeljal na Dunaj, kjer sem imel uro s profesorjem, se vrnil v Ljubljano, ko smo imeli abonmajski koncert v Cankarjevem domu, nato pa še celo noč žuriral in zjutraj spet imel vajo! Danes mi je kaj takega nepredstavljivo. Pri tridesetih te telo ustavi samo. Zdaj je rehabilitacija bistveno daljša, prej pa je tako rekoč ni, samo vstaneš in greš,« se smeji Nejc, ki je obenem sodeloval še v vrsti glasbenih zasedb.

Resnica se širi kot požar. Sprva se tudi on ni zavedal svoje istospolne usmerjenosti. Imel je punco, večkrat, počasi pa je v njem zorela resnica, da ga privlačijo moški. »Ko je bila Esmeralda, sem bolj gledal Joseja Armanda kot njo. In tako počasi začutil. Vesel in hvaležen sem, da moji starši s tem niso imeli težav. Oče morda že zaradi svojega poklica sociologa ne, oba sta to lepo sprejela. Pa tudi okolica. Kropa je navsezadnje majhna vas, kjer vsi o vseh vse vedo. Sprva se je razvedelo kot požar po Istri, vendar ni bilo nobenega problema.«

Več v reviji Janašt. 29, 19. 7. 2022