Ninna, tudi naša Slovenka leta, je znana kot zdravnica in humanitarka, odlično piše, zdaj smo se prepričali, da tudi dobro riše in vodi – je sploh kaj, česar ne počne odlično? In sem jo vprašala, seveda sem jo. Pa se je samo smejala.
Kako ne padeš v prepad. »V zadnjih desetih letih so me vedno znova spraševali, kje je bil moj ventil za vso bedo, žalost in človeško hudobijo, ki sem jim bila priča. Odgovor je bil vedno isti: narava, glasba in čopič, s katerim sem drsela po kamenju ... dobesedno ... In vse to je sedaj postalo dogodek, ki mi to poletje pomeni največ,« je napisala v vabilu na dogodek, ki ga je poimenovala Premrli integrali. V Škocjanski zatok si je vedno hodila »lizat rane ... iskat mir, tišino in ravnovesje ... Bil je in še vedno je tiho skrivališče, preden pobegnem na veter, na morje ... ali preden se vrnem v ponorelost modernega sveta.«
Triinšestdeset svojih porisanih kamnov je ponudila v odkup, toliko njihovih #vid – druge organizacije in ustanove imajo »uporabnike« in »varovance«, pri Humanitarčku imajo pa do ušes in srca bolj prijazne #vide – je med epidemijo »odšlo čez mavrico«.
Ninna je specialistka nevrologije, ampak nekaj časa je kazalo, da se bo njena pot obrnila drugam, je povedala. »Vsi so mislili, da sem od malega sanjala, da bom zdravnica – saj sem, ampak tam nekje v četrtem letniku sem imela 'ludo idejo', da bom kiparka. Takratna psihologinja mi je rekla, da se bom blazno dolgočasila na tistem faksu. Glede na to, da v življenju počnem sto tisoč stvari, je mogoče imela malo prav. A nekako so sanje ostale. Nisem šolana glasbenica, nisem šolana slikarka, a umetnost je bila vedno del mojih sanj, nečesa, k čemur sem se zatekala in kar me je velikokrat rešilo padcev v prepad.« Kamne nabira vsepovsod, na vsakdanjih poteh in na potovanjih. Barva jih z različnimi tehnikami, »ker je naše življenje paleta različnih čustev; če bi se omejevali le na eno stran, bi bila to v bistvu potrata celega življenja,« je razložila. In tudi motivi so različni, pokrajina, živali, ljudje. Tiste njene kamnite živalce imajo tako žive oči ...
»Zakaj kamenje? Zgodba sega daleč nazaj – prve kamenčke smo uradno barvali v Humanitarčku za bolnike z multiplo sklerozo, prijeli so se in so postali del naših akcij. Vsakega 13. novembra, na mednarodni dan prijaznosti, Slovenijo preplavimo s kamenčki, s kamenčki prijaznosti. Majhni so, narediš ga v štirih minutah, nanj napišeš dobro misel in ga daš naprej. Prvi takšen kamenček, ki sem ga naredila mnogo let nazaj, pa je bil za gospo, ki smo ji uredili bivanje v DSO, prišli smo jo iskat, želela je s seboj odnesti delček svojega grunta, svoje domačije. Razmišljala sem, kaj bi ji dali – malo zemlje, malo peska ...? Ampak je deževalo in broditi po mokri zemlji je bilo zelo nepragmatično. Potem sem našla kamen. Edino, kar sem imela pri sebi, pa je bil črn marker, s katerim sem skicirala tisti razgled. Gospa mi je takrat rekla, da je to stokrat boljše kot vse slike, ker je to res del grunta in del srca. Tako se je začela moja zgodba s kamni.«
In potem je Ninna povabila obiskovalce na prodajno razstavo kamnov, ampak še prej, je rekla, mora nekaj povedati: s prvim januarjem naslednjega leta se poslavlja od vodenja Humanitarčka.
Dvorano je družno izdihnila šokiran aaaaaahhh.
Jemljem si predah. »To ne pomeni, da bom nehala biti dober človek,« mi je rekla potem. Ne, saj to čisto zares nikogar ne skrbi, ampak ne moreš kar vreči take bombe in ne pričakovati, da bomo hoteli vedeti več. In je naštela razloge: Humanitarček bo septembra praznoval že deseto obletnico obstoja, med korono se je število njihovih #vid zelo povečalo »in je bilo v nekem trenutku 95 odstotkov vsega na meni, zato sem zdaj mogoče postavila sebe na prvo mesto. To ne pomeni, da bomo prekinili stare projekte, vendar nekaj časa zagotovo ne bomo začenjali novih ... Čisto iskreno sem rekla, jaz še ene recesije ne morem več preživeti, ker me bo pobralo.« Pretresla jo je tudi bolezen soborke za prijaznejši, manj krut svet Anite Ogulin.
Več v Jani, št. 29, 19. 7. 2022
