profimedia-0713119763 Svet24.si

Manekenka pravi, da pije kri svojega mladega moža

prometna nesreča Svet24.si

Ceste v zadnjih desetletjih vzele Kuralta, ...

POL20220602BOR_7628 Necenzurirano

Na Hanovi mizi za 100 milijonov želja naftnih ...

resa velika planina Reporter.si

Uroš Urbanija se ju ni usmilil: kako sta se ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

kmetija-2022 Njena.si

FOTO: Razkrito, kje in kako bodo živeli ...

slovenija kosarka reprezentanca Ekipa24.si

Nepričakovano! Košarkarska reprezentanca ostala ...

Ljudje

Ljubezensko pismo

Toplo torkovo dopoldne se s Katjo dobiva ob tivolskem ribniku. Na sebi imam eno svojih lepših oblek, belo z zelenimi rožami. Katja pride v sivih hlačah, majici, na glavi nosi slamnik. Združila naju je podobna diagnoza, obe sva onkološki bolnici, obe imava raka dojke, a vsaka ima svojega in pri zdravljenju nimava stičnih točk. Katja je že upokojenka in sva se našli preko teh kolumn. Energija naklonjenosti med nama je stekla že ob najinih prvih telefonskih pogovorih, s prvim objemom v živo sva jo samo še utrdili. Obožujem presenečenja, ki jih ima zame pripravljeno življenje. Sploh tista prijetna.

S Katjo se ne pogovarjava o neprijetnih zadevah. Ne pogovarjava se o najinih temnih dnevih. Nimava potrebe po tem, da bi jih znova oživljali. Pogovarjava se o lepih stvareh, o razlogih za življenje, o lekcijah, ki nama jih je prineslo. Še vedno se jih učiva, zdaj tudi skozi bolezen.

Manca Košir je o svoji izkušnji z diagnozo rak v eni od številk revije Obrazi dejala: »Bolezen je ljubezensko pismo telesa, ki te želi naučiti slišati, kaj duša zares potrebuje. Očitno sem jo potrebovala, da me je končno nekaj ustavilo, preveč aktivna sem bila vse svoje življenje, radovedna in zato razpeta na preveč straneh.«

Manca ve. Zdaj tudi midve s Katjo veva, da je skrajni čas, da se ustaviva in si prisluhneva. A kako? To je vprašanje, ki me najbolj muči. Živim v družbi, v kateri se nihče ne ukvarja s tem, kaj si v resnici želimo. Pomembnejše je, da slediš zakoreninjenim vzorcem vzgoje, spodobnosti in se kronično pretvarjaš. Robotizirani procesi življenja. Morati, ne hoteti. Tudi mene so v mladosti učili, naj bom pridna, delavna, varčna, prilagodljiva, potrpežljiva, tiha, neopazna, če se le da. Niso me učili, naj se postavim zase in da moram biti sebi na prvem mestu, ker drugim nikoli ne bom. Učili so me potrpežljivosti, ponižnosti, sprejemanja ukazov brez pripomb. Niso me učili, naj se ne zaustavljam pri svojih napakah, nepomembne so, vsi jih delamo. Ne, učili so me, naj strežem drugim, naj jim vedno ugodim, sebe naj zmeraj postavim na rep kolone.

S Katjo se radovedno opazujeva, ko sedeva za mizo, ki obljublja prijeten hlad. Kdo bi si mislil, da bom tudi skozi bolezen pridobivala prijatelje. Prav nenavadno mesto za iskanje kompanjona. Ali pa tudi ne. Ko veš, kje in kaj si, takrat se zadeve z ljudmi postavijo na svoje pozicije že v nekaj minutah. Z odprto komunikacijo glede bolezni pa lahko z enim korakom preskočiš tudi nekaj let poznanstva.

Katja je razgledana in načitana gospa, ki tako kot jaz išče sveti gral zdravja. Ni ga, obedve se zavedava tega, ampak a ni lepo, če vedno živiš v neki pravljici? »Kako lepo obleko imaš,« reče. Zadovoljno se pogladim po tanki tkanini. »Samo najlepše obleke nosim,« ji povem, »sploh, odkar sem zbolela.« Katja se zasmeji, češ, hecaš se. »Nič se ne hecam,« rečem. »V moji omari se skriva vrsta lepih oblek, ki sem jih čuvala za nekakšne posebne priložnosti. Ampak teh je zadnja leta tako malo, da sem se, sploh za časa pandemije, zbala, da me bodo moje obleke preživele. Tega pa ne dovolim.«

In potem ji povem, da v Indiji vse ženske nosijo svoje najlepše obleke. Ne glede na to, ali so stare ali mlade, debele, bogate ali revne, vse so lepo oblečene. »Težko boš v mestu ali pa na vasi srečal žensko v pajkicah, kratkih hlačah in razvlečeni majici, razen če ni turistka,« rečem. Revščina v Indiji ima čisto drugačen pomen kot v Sloveniji. 85 % Indijcev si lasti le en par japonk, tudi njihove omare niso ravno polne. Moja indijska prijateljica Reppley ima v svoji stari in razmajani sivo zeleni omari pet sarijev. Eden je lepši od drugega, vsi so pisani, bogato izvezeni, s cvetovi, različnih barv. Vsak dan nosi drugega ne glede na to, kaj tisti dan počne. Okoli telesa navesi nekaj metrov pisanega blaga, lase razčese in si jih naolji z neemovim oljem. »Malo smrdi,« reče v smehu, »ampak lasje po njem rastejo hitreje kot bambus.« Ko stopi Reppley iz majhne hiše brez fasade, v kateri živi pet ljudi, z vrta vedno ubere rožo ali dve in si ju vdene v lase. Potem gre na polje ali po opravkih, je tudi učiteljica fizike v srednji šoli. Podobno živijo tudi druge Indijke, več kot pol milijarde jih je. Ne glede na to, kako težka in surova je njihova vsakdanjost, one vedno nosijo svoje najlepše obleke. Tako ne dovolijo dolgočasni praktičnosti, da bi umorila njihovo ženstvenost. 

Revija Janašt. 2919. 7. 2022