otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

Keba in Severina Odkrito.si

Se res “prodaja” za 10 evrov?

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Ljudje

Tavči je okej. Povej naprej!

»Noben človek ne odraste brez brazgotin, ki mu jih hote ali nehote povročijo najbližji in življenje. Modrost ni, kako z njimi zdržati in se desetletja mučiti, temveč kako si pozdraviti rane in iti naprej. Sam sem se dolga leta boril s slabo samopodobo, čezmerno težo, občutkom osamljenosti in nesprejetosti, depresijo, tesnobo, preden sem začel iskati pomoč. Bilo je dolgotrajno, velikokrat boleče, a se je več kot izplačalo. Še vedno me v svoje kremplje ujamejo slabi trenutki in anksioznost, vendar zdaj vem, kako si pomagati, in se zavedam, da bo minilo,« pove 32-letni Sašo Dudić Tavči, gorski reševalec, amaterski igralec, glasbenik, velik ljubitelj živali, starš, plezalec, potapljač …, večini ljudi pa poznan predvsem kot podjetnik oziroma uspešen tetovator in lastnik veganske restavracije na Bledu ter ambasador projekta Nisi okej? Povej naprej.

Sašo prihaja iz Hrušice pri Jesenicah na Gorenjskem, kjer je s starejšo sestro preživljal čisto običajno otroštvo. Veliko sta bila v naravi, mama, strastna hribolazka, pa ju je navdušila tudi nad hribi. »Imeli smo običajno življenje, veliko je bilo lepega in dobrega, nič posebej tragičnega ali usodnega se mi ni dogajalo, vendar pa mi je počasi nekako zlezlo pod kožo zavedanje, da nisem okej. Dobil sem občutek, da nisem kos stvarem, da nisem kos življenju, da nikamor ne pripadam. To se mi je zgodilo že v vrtcu, ko se nisem znal vključiti v družbo sovrstnikov. Niso me zanimale enake stvari kot njih, denimo igranje, igrače, pričakoval sem, da se bo dogajalo še kaj drugega, da bomo počeli še kaj. V osnovni šoli sem se sicer čisto dobro razumel s sošolci, vendar sem imel ves čas občutek, da mi nekaj manjka. Prijatelje sem si našel med starejšimi vrstniki, s katerimi sem se bolje ujel. Problem je nastal, ko so šli v srednjo šolo, jaz pa sem ostal v osnovni,« se spominja Sašo, ki so ga velikokrat v življenju zajeli občutki izgubljenosti, ko ni vedel, kaj početi, na koga se obrniti. Marsikomu je dobro znano, kako težko je najstniku pogruntati, kaj ga veseli, s čim bi se ukvarjal. Sašo je želel poskusiti različne stvari in zaradi pritiska okolja je v nekaterih tudi vztrajal, četudi mu niso bile všeč. Obenem pa je postajal čedalje bolj izgubljen. Menjaval je srednje šole, ni mu bilo jasno, kdo je, kaj je, da je, kar je, da je to v redu. Obtičal je na mestu, in ker se ni mogel premakniti niti psihično niti fizično, se  mu je začela nabirati teža. Ni se zmogel gibati, ukvarjati s športom. Preprosto se ni znal spopasti s tem. Tako je opuščal tudi stvari, ki so ga prej veselile, vseeno mu je postajalo, kako je videti, s kom se druži. Nabralo se mu je slabih sto kilogramov, in to ga je obremenjevalo, pa še vrstniki znajo biti med seboj precej neprizanesljivi. Proti koncu srednje šole je želel narediti preobrat in začel je hujšati. Stvari so mu ušle iz rok, pri 181 centimetrih višine je tehtal komaj 59 kilogramov.

Na pomoč!

»Vse odraščanje sem iskal strokovno pomoč. Nekaj sem je dobil v šoli, nekaj so mi jo poskušali priskrbeti starši. Bili so mi pripravljeni pomagati, biti ob meni, je pa dejstvo, da nikoli nismo bili na isti  ravni, nekako se nismo uspeli povezati in komunicirati. Posledica je bila, da sem dostikrat čutil, da sem ostal sam. Nič mi ni zares pomagalo. Šele ko sem odrasel, sem začel iskati pomoč na svoje stroške. In jo tudi našel. Veliko so mi pomagali prijatelji in prijateljice, ki so se soočali s podobnimi problemi. Povedali so mi za različne strokovnjake, a mi njihova terapija ni ustrezala. Vse se je obrnilo, ko mi je prijateljica povedala za transakcijsko analizo, poskusil sem in ugotovil, da je to oblika terapije, ki je najprimernejša zame. Sledilo je iskanje pravega terapevta, s katerim bi bila kompatibilna. Začel se je dolg in drag proces, ki zahteva veliko vztrajnosti, iskrenosti, predanosti, želje po razrešitvi ... S terapevtom sva se začela pogovarjati in dobival sem uvide, terapija je osredotočena predvsem na otroštvo, ko naj bi se zgodili zametki tega, kar nerazrešeno potem postane velik problem. Terapije, ki so enkrat na teden, so čustveno naporne, odpiraš stare rane, pogovarjaš se o čustveno težkih stvareh. Poleg olajšanja čutiš žalost in podobno, kar te utrudi. Sam delam tako, da vse leto hodim na terapijo, čez poletje pa si vzamem dva meseca odmora, da stvari predelam tudi sam in si dovolim o nečem ne razmišljati. Morda bi kak strokovnjak rekel, da je treba drugače, a meni ustreza,« pove Sašo, ki se mu je v šestih letih obiskovanja terapij življenje kar precej spremenilo, četudi kdaj pridejo dnevi, ko se mu zdi, da se ni nič.

Več v reviji Janašt. 3026. 7. 2022