Rojen je bil v Parizu, kamor sta se njegova starša, oče Jože iz Gotovelj in mama Makedonka, preselila leta 1965. Mama je v nekem podjetju delala kot retušerka, oče je bil slikopleskar. Ko so se preselili le nekaj podzemnih postaj stran od Eifflovega stolpa, v četrt za premožnejše, so postali hišniki – kot mnogi tujci v Franciji. Mama je skrbela za čistočo šestnadstropne vrstne meščanske hiše, bivali pa so v majhnem stanovanju v pritličju. V tistem obdobju sta z mamo na ulici srečala celo Grace Kelly s hčerko!
Sicer pa se Robert ni počutil čisto nič kraljevsko. »V Parizu, kjer sem živel do 13. leta, sem bil mali 'jugovič', izgubljenec. Francozi namreč tujcev ne marajo – ne Jugoslovanov, ne Alžircev, Maročanov, Portugalcev ... Tako sem odraščal in od nekdaj čutil, da nikamor ne spadam. Drugačen sem bil od drugih, tudi od mame in očeta. Teh občutkov takrat seveda nisem zaupal nikomur, a ko sem se pogledal v ogledalo, sem se večkrat vprašal: Kdo sem jaz? Zakaj sem takšen, kot sem? Že ta moja poraščenost me je medla, saj oče ni takšen. Komu sem podoben?«
Nenehno se je soočal s temi vprašanji in počasi so ga začela moriti. Z nikomer se ni mogel identificirati, bil je samoten, izgubljen otrok.
Bog, pomagaj mi. Njegovo iskanje je vzniknilo iz trpljenja. »Ko trpiš, se obrneš na boga: Bog, pomagaj mi! Na začetku sem bral Sveto pismo, zanimala sta me Jezus in njegovo življenje. Prebral sem, da je bil tudi v Indiji, in to se mi je zdelo zelo zanimivo. Potem sem v Ljubljani srečal mormone, star sem bil 23 let, in sem se krstil v bazenu v Tivoliju – oblečen v belo se cel potopiš.«
Nekaj časa je mislil, da je našel, kar je iskal. »A sčasoma me tudi ta resnica ni v polnosti zadovoljila; nekaj sem iskal, a nisem vedel, kaj.«
Pritegnile so ga indijska filozofija, joga, meditacija. Začel je meditirati, abstinirati od alkohola, seksa ... in nastopilo je obdobje Hare Krišne. »Zame je bil to vizum za Indijo, tam sem bil prvič leta 1996 – doživel sem šok, katastrofo, krizo! Prišel sem v drug svet! A ta Indija, kjer sem živel po raznih ašramih, mi je nato dala nekaj lepega, dober občutek; bilo mi je veliko lažje.«
Ker so v Parizu potrebovali francosko govoreče krišnovce za prodajo knjig, se je odpravil tja, v mesto svojega otroštva. Tam je spoznal svojo bodočo ženo, Brazilko iz Sao Paula. V Braziliji sta se tudi poročila, rodil se jima je sin, ki je sedaj star 20 let in študira v Mariboru. Po petih letih dežele sambe, kjer je Robert delal kot inštruktor angleščine na zasebnih šolah, so se namreč preselili v Slovenijo, z ženo sta se pozneje ločila, a se ni vrnila v Brazilijo. »Ko enkrat okusiš varnost Evrope, se ne boš vrnil v tako rekoč tretji svet, kjer te na ulici ubijejo že zaradi dobrih superg.«
Nisi moj sin. Po ločitvi je bil nesrečen, spet se je zavzeteje iskal v meditaciji in jogi, zopet potoval v Indijo, si po vrnitvi služil kruh s potopisnimi predavanji, s prijatelji je izdal glasbeno zgoščenko in nekaj knjižic z duhovno vsebino. Nato pa se je zgodilo leto 2013, ko se je vse spremenilo. »Oče Jože mi je dejal: 'Rad bi vedel, ali si res moj sin.' Že dolgo je nekaj slutil, čutil. Strinjal sem se, da opravim test DNK, in po 14 dneh je ta pokazal, da je verjetnost očetovstva ničodstotna. Takrat se je začelo.«
Robert na to, da Jože ne bi bil njegov oče, nikoli ni pomislil. »Po dveh mesecih sem se vrnil iz Indije in oče me je čakal z rezultatom, rekoč: 'Nisi moj.' Kaj pa zdaj?! Sploh nisem vedel, kaj naj. Najprej sem se po pomoč obrnil na prijateljico psihologinjo, ta mi je svetovala, kako naj pristopim k mami, da ji ne bom zaradi razkritja škodoval, zakrivil še kakšen infarkt (takrat sta bila mama in oče že ločena, op. a).«
Robert jo je soočil s vprašanjem: Kdo je moj oče? »Najprej se je postavila v vlogo žrtve in dejala, da jo je nekdo posilil. Padel sem v šok! Bolje bi bilo, da za to sploh ne bi vedel,« zmajuje z glavo Robert med pripovedovanjem svoje zgodbe, ki jo označi kot dober material za kriminalko.
»Mama se je želela zaščititi, jaz pa sem bil obupan. Povsem sem bil iz sebe. Po nasvetu partnerice sem vse zaupal očetu in bil pozoren na njegovo reakcijo. Najprej se je spraševal, zakaj mu žena takrat ni zaupala, naposled pa je o njeni zgodbi podvomil. Spet sem bil izgubljen, zmešan. Ko sem se umiril, sem naslednji dan šel k mami,« pripoveduje Robert in si vmes s šalom briše solze.
Več v Jani, št. 31, 2. 8. 2022
