otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

politikin-zabavnik Odkrito.si

ČIGAVA JE RUSKA RULETA?

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Ljudje

Usodna prometna nesreča

Klari Krošelj so dolgo govorili, da je rojena pod srečno zvezdo, saj ji je uspevalo vse, česar se je lotila: drobna temnolaska iz Kamnika je bila pridna v šoli, uspešna gorska tekačica, trenirala je še atletiko, leta 2013 pa so ji nadeli tudi krono in lento miss športa. Po maturi se je vpisala na študij dentalne medicine ter pridno študirala in delala. Desetega aprila 2019 je imela do konca študija le še nekaj izpitov. Vračala se je s fakultete, ko je na mokri cesti zaradi zaviranja začelo zanašati njen avto. Zaneslo jo je na nasprotni vozni pas in vanjo je z vso silovitostjo treščil kombi. Nezavestno so jo odpeljali v bolnišnico, in ko so jo čez šest tednov zbudili iz kome, se je morala vsega naučiti na novo: govoriti, brati, hoditi. Trmasta Klara je vztrajala; čez leto in pol se je znova lotila še študija. Bilo je peklensko težko, vendar ni obupala. Nedavno je slavila novo zmago – postala je doktorica dentalne medicine, torej je uradno zaključila študij.

Klara je preživljala brezskrbno otroštvo v Kamniku in uživala med domačimi. »Očeta sem večkrat spremljala pri teku, zato se mi je ta šport priljubil. Pri dvanajstih letih sem izvedela za Društvo gorskih tekačev Papež, in ker so bili le nekaj kilometrov oddaljeni od našega doma, sem se jim pridružila, saj sem na treninge lahko hodila s kolesom. Osem let sem pridno nabirala kilometre in dodala še atletiko. Trenirala sem ravno toliko, da sem bila ves čas aktivna, nikoli pa si nisem želela postati profesionalna športnica. Kot članica mladinske klubske reprezentance v gorskih tekih sem z veseljem hodila na tekme. Tek ima poleg gibanja v naravi in druženja še eno dobro lastnost, da se med njim v možganih izloča hormon sreče, ki izboljša razpoloženje; tako sem se tudi takrat, ko sem bila slabše volje, laže učila. Uspelo mi je biti tudi zlata maturantka,« pripoveduje. Po maturi se je vpisala na zahteven študij dentalne medicine. Nekaj časa je še trenirala, nato pa postavila študij na prvo mesto. Sta pa bila ukvarjanje s tekom in atletika odlična popotnica na tekmovanje za miss športa.

Lenta, krona in prepoznavnost. »Če me ne bi spodbudila prijateljica, se ne bi nikoli prijavila. Brez pričakovanj sem šla na tekmovanje in bila prijetno presenečena nad zmago. Zatem sem sodelovala v nekaj reklamah, povezanih s športom, nazadnje pa se posvetila študiju, ki sem si ga tako želela. Šest let sem hodila na vsa predavanja in vaje, ob tem pa vodila aerobiko, asistirala v zobnih ordinacijah in se počasi pripravljala na čas po diplomi,« se spominja Klara. Tistega usodnega desetega aprila se je z enih od zadnjih vaj na fakulteti vračala domov. Pri Količevem je bil zaradi dela na cesti obvoz. Kot že tolikokrat poprej se je peljala po cesti od Doba do Turnš. Vozila je počasi, saj je močno deževalo. Ko pa je začela še bolj zavirati, jo je na spolzki cesti zaneslo na nasprotni vozni pas in v tistem trenutku je vanjo priletel kombi. Sprva je bila še pri zavesti, dogajanja za tem pa se ne spominja ničesar več. Pozneje so ji povedali, da je bilo razen močnega udarca v glavo njeno telo nepoškodovano, čeprav je bil avto tako rekoč 'totalka'. Klari je huda oteklina pritiskala na možgane. Z operacijo so ji jo odstranili, morali so ji obriti tudi prekrasne dolge lase.

Ko treščiš v prazen nič. »Šest tednov sem bila v komi na intenzivni, nato pa še mesec dni na Kliniki za nevrokirurgijo. Sledilo je leto rehabilitacije na URI Soča. Zaradi poškodbe glave sem izgubila velik del spomina in zobozdravstvenega znanja, ki sem ga zadnjih šest let tako pridno nabirala. Morala sem se naučiti govoriti, brati, pisati, hoditi, voziti kolo ... Do vsega tega so mi z veliko srčnosti in profesionalnosti pomagali na Soči. Obiskovala sem psihologa, logopeda, fizioterapevta, delovnega terapevta in druge strokovnjake. Vsem sem zelo hvaležna za pomoč in podporo, prav tako tudi svojim domačim, ki so mi ves čas tako nesebično stali ob strani. Če tega ne bi bilo, ne vem, kako bi zmogla. Ko mi je bilo najhuje, sem pomislila na vso pozornost, podporo in ljubezen, ki mi jo izkazujejo,« pripoveduje Klara, ki kljub zelo zahtevni situaciji ni nikoli pomislila, da bi vrgla puško v koruzo in se predala obupu. 

Več v reviji Janašt. 312. 8. 2022