Ljudje

Če bi se »zategnila«, ne bi bila več jaz

Sonja Javornik
2. 8. 2022, 21.03
Posodobljeno: 2. 8. 2022, 21.11
Deli članek:

Hitro. Če bi morala svoje življenje opisati z eno samo besedo, bi Zvona Vučković izbrala to. »To je moj modus operandi. Tako delujem. Meni se stvari takoj dogajajo,« pravi ženska, ki navdušuje z videzom, pa tudi s svojo zgodbo. Zvona je pri 16- iz Jugoslavije šla v tujino, svojim sanjam naproti. Imela je uspešno manekensko kariero, se poročila, si ustvarila družino, ovdovela … Večina se takrat, ko osivi, sprijazni, da so najboljša leta že mimo, pri Zvoni pa se je izkazalo, da se je takrat šele začelo. Danes je namreč izjemno iskana manekenka, v zadnjem času pa je dobila celo igralske in plesne vloge. Hčerki živita v Firencah oziroma Beogradu, Zvona pa je spet v rodnem Zagrebu, življenje se ji dogaja na polno!

Šimen Zupančič
Večina se takrat, ko osivi, sprijazni, da so najboljša leta že mimo, pri Zvoni pa se je izkazalo, da se je takrat šele začelo.

Vaše življenje je polno neverjetnih dogodivščin in podvigov. Pri komaj šestnajstih ste zapustili Jugoslavijo in se odpravili v svet.

Po spletu okoliščin sem spoznala Gunarja Larssona, ki je bil v Parizu znan fotograf in je imel svoj časopis s črno-belimi fotografijami. Njegovo delo mi je bilo zelo všeč. Vprašal me je, ali bi želela priti v Pariz in delati zanj. To mi je ponujalo neko varnost – delala bi za nekoga, ki ga poznam, zato tudi moji starši niso imeli nič proti. Iz Pariza sem odšla v Rim, pa v Firence in Milano, Montreal, New York in spet nazaj v Italijo. Burno in hitro življenje, skratka. Iz Jugoslavije sem odšla, ker sem kot upornica mislila, da je premajhna zame. Želela sem v svet, hotela sem slavo, delati v tujini. Moj cilj je bil New York, ker pa nisem mogla dobiti vizuma, sem odšla v Kanado in preko nje prišla v New York oziroma do cilja.

Pa vendar ste se pred leti vrnili na Hrvaško.

V New Yorku se mi je zgodila najlepša stvar, rodila sem otroka. Takrat se zresniš, nisi več sam. New York po mojem ni najboljše mesto za vzgojo, poln je vsega mogočega, zato sem začela iskati mir za svojo družino. Na žalost je moj mož, hčerkin oče, umrl pri 33. To je bila tragedija. Življenje te tolče po eni strani, po drugi ti marsikaj daje … Ko sem rodila, sem se nehala ukvarjati z manekenstvom. Potem pa je v Firence prišla prijateljica, stilistka Andreja Verbanc, ki je delala za italijansko revijo Marie Claire. Ravno v tistem času sem se postrigla na kratko in si namesto rjavih, pobarvanih las pustila sive. Bila je navdušena, rekla je, da sem videti fenomenalno in da je to trend. Spoznala sem, da lahko še naprej delam, se s tem poslom preživljam oziroma zelo dobro zaslužim. Začela sem iskati agencije v vseh državah. Danes me zastopajo v Avstriji, Franciji, Angliji, Nemčiji, Španiji, Avstraliji, Kanadi, ZDA, na Nizozemskem, Portugalskem. 

Manekenstvo običajno povezujemo z mladostjo. Vi pa imate bele lase, niste plastični, ne skrivate gub.

Samozavest pride z leti in izkušnjami, s tem, kar si. Spoznaš, da bolj ko si naraven, bolj si iskan. Tudi sama sem bila začudena, koliko vlog lahko odigram – ne le v reklamah za sive lase. Zelo dobro jaham, ukvarjam se z različnimi športi, zato sem za neko banko skakala na trampolinu. Vsi so mislili, da bom padla, a sem skakala kot deklica. Mej ni, sami si jih postavljamo. Vse zmoremo, če hočemo!

Očitno se vam še danes pozna, da ste nekoč trenirali balet.

Res je, začela sem iz baleta, zaključila sem baletno šolo, potem pa so mi rekli, da sem za baletko prevelika.

V najstniških letih iti v tujino je gotovo velika preizkušnja. Kako ste to preživeli?

Odhod v tujino v tako mladih letih je seveda imel posledice. Imela sem anoreksijo zaradi negotovosti, samote, spraševanja, ali boš imel delo ali ne, spiš v avtu, vse, kar na dan zaužiješ, je en kapučino … A počasi se utrdiš. Mene je gnala misel, da se zagotovo v Jugoslavijo ne bom vrnila poražena, ampak edino kot zmagovalka. Na Hrvaško sem se vrnila po 40 letih, kar je bila ena najboljših odločitev v življenju, ker nisem bila več majhna riba v ogromnem morju, ampak velika riba v majhnem morju. Začela sem pisati o svojih izkušnjah. Na žalost te v lastni domovini začnejo ceniti šele, ko uspeš zunaj. Na območju nekdanje Jugoslavije nimam agencije, posle sklepam sama, imam svoja pravila in se ravnam po tem, kako delajo tuje agencije. Če pa me mlad oblikovalec vpraša, ali bi delala zanj, delam brezplačno, ker se mi zdi pomembno podpirati mlade. Na družbenih omrežjih tudi odgovarjam dekletom, ki me sprašujejo, kako naj pridejo do agencij, ali so dovolj dobre za to ali ono. Odgovorim vsem, ker mislim, da sta podpora in spodbuda za mlade absolutno potrebni.

Prvo krizo ste imeli že pri 13 letih, ko se je izkazalo, da v baletu nimate več možnosti. Takrat se vam je podrl svet.

Takrat se nisem zavedala, a ko sem videla fotografije iz teh let, mi je postalo jasno, kako zelo temna, uboga in depresivna sem bila in kako lahko vpliva na otroški um, na psihofizično stanje, ko dejavnosti, v katero si vložil ves svoj trud in svojo neskončno ljubezen, ne moreš več opravljati. Morala sem se posloviti od baleta, tudi zaradi višine. Vrsto let sploh nisem mogla niti v gledališče, tako močna je bila bolečina. Potem sem jo predelala in se z vsem srcem vrnila v gledališče, opero, dramo, balet in k vsemu, kar je povezano s tem. V zadnjih letih celo delam v gledališču, plešem, tako da sem se na neki način vrnila. 

Več v reviji Janašt. 312. 8. 2022

Šimen Zupančič
Zvona Vučković