Dlje naprej kot človek gleda, bolj je živčen

Zdravnik nove generacije, 30-letni specializant infektologije na UKC Ljubljana, se je posebej intenzivno na družbenem omrežju Instagram začel oglašati med epidemijo. Ljudem je želel postreči s točnimi informacijami in je poročal s hodnikov infekcijske klinike, potem ko je odložil skafander in si končno privoščil odhod na stranišče. Nato jih je kot samooklicani minister za slabe ideje zabaval, ko je čutil, da je postalo preresno, in ljudje so ga vzljubili – več kot 30.000 mu jih redno sledi. Je iskren, odprt, gostobeseden in hiter govorec. Mož zobozdravnice in očka hčerkice, ki mu je spremenila pogled na svet ter na utrujenost po napornem nočnem dežurstvu.

Čeprav je družboslovje tisto, ob katerem mu zaigra srce, ne kemija in biologija, se je odločil za medicino. Vedel je, da bo vse življenje pisal ali nastopal – drugače ne bi moglo biti, ko pa je veliko časa prebil v gledališču (najbrž po zaslugi očeta, režiserja Matjaža Zupančiča). Na medicinski fakulteti je celo ustanovil dramsko skupino, ki še danes deluje. Gledališča so se lotili disciplinirano in zagnano ter odigrali več razprodanih predstav v Španskih borcih in na odru Šentjakobskega gledališča. »Ko pa sem se odločal, kaj bom študiral, o čem se bom ure in ure učil, so pretehtali blazno zanimivo človeško telo, bolezni in medicina. Pa tudi velika avtoriteta – ko prideš k zdravniku z angino, pa ti predpiše zdravilo in ti je takoj bolje ... To znanje povleče.« Njega pa je še vedno vleklo pisanje in nastopanje. Zdaj nastopa v videih na svojem Instagramu, je svež avtor podkasta Umetnost lenarjenja, poleg doktorata pa je zadnji dve leti vsak večer pisal knjigo, ki bo izšla jeseni.

Spletni vplivnež ste postali naključno. Zanimivo, ko pa ste človek, ki ceni svoj notranji mir.

Še pol prvega vala sem bil na Instagramu anonimen, a bil ponosen, da mi je kljub anonimnosti zaupalo že 8.000 ljudi. Nato sem si rekel, da moraš za izrečenim stati z obrazom in imenom. Svoj notranji mir pa res cenim, zato sem se vedno izogibal forumom, komentarjem, spletnim debatam.

Ste pa tudi vi v preteklosti že okusili hudo stisko.

Da, v četrtem letniku sem začutil res hud pritisk študija. Takrat, ko se praviloma vse obrne na bolje – prvi trije letniki medicine so bolj kemija, biologija, fizika, potem pridejo zdravniški predmeti (nevrologija, infektologija ...) – in se končno lahko malo »igraš« zdravnika, sem dobil precej hudo nespečnost. Bila je posledica živčnosti, anksioznosti – če sem se sprostil, sem krasno spal, a me je tako skrbelo za izpite, dežurstva, prihodnost, da nisem. Zato sem se začel ukvarjati s sprostitvenimi tehnikami in s sabo – bral sem tudi knjige o osebnostni rasti, čustveni inteligenci, te so mi zelo pomagale.

Že v četrtem letniku ste se obremenjevali z dežurstvi?

Da. Dlje naprej ko človek gleda, bolj je živčen. Jaz sem kar naprej gledal naprej, češ če ne morem spati pred štiriurnimi predavanji, kako bom lahko kadarkoli dežural? Kako bom lahko 24 ur v službi, jaz nisem sposoben biti zdravnik – to se mi je zdelo grozno. Zdelo se mi je, da nisem dovolj močen za ta poklic. Potreboval sem eno leto, da sem se res spravil do točke, na kateri sem bil zadovoljen.

Ste imeli ali še imate občutek, da morajo biti zdravniki supermani?

Ja, seveda. Ko gledam sodelavce, nekateri med njimi imajo tudi tri otroke, pa oba zakonca dežurata, se mi zdi, da se od nas preveč pričakuje. Ko pogledaš razporede, kako pogosto smo razpisani na dežurstva (aha, danes sem dežuren, pa potem spet čez dva dni ...), koliko koncev tedna – nihče nič ne reče! Kot da je to nekaj povsem običajnega! Ne vem, ali se tako utrdiš, navadiš? Za specializanta se to seveda izplača, nadure so plačane, ni pa to takšen denar, da bi opravičeval tvojo morebitno izgorelost čez leto ali dve. Tako da je treba biti s tem supermanskim statusom zelo previden, saj ljudje medicino oziroma javno zdravstvo (tudi specializacije) zapuščajo. Infektologija, na primer, nima zasebnega sektorja, ker obravnavamo samo akutno bolne, urgence pa ne moreš imeti zasebne.

Letos je bilo veliko prijav za specializacijo za plastično in estetsko kirurgijo.

Dermatologija in oftalmologija sta področji, kjer je velik potencial za delo v zasebnem sektorju. Pa radiologija, ki je za nekatere privlačna stroka, saj ni neposrednega stika z bolnikom, ni polnih oddelkov in umirajočih ljudi, lahko tudi delaš od doma, za vso Evropo interpretiraš radiološke posnetke. Z veseljem bi šel v kaj takega, če bi me vsaj malo zanimalo. Ampak to je povsem druga medicina. Zdravniki morajo dobro razmisliti, kaj jih zanima – če greš v zasebništvo, ne boš nikoli delal takih primerov kot v kliničnem centru, ko pride bolnik s 70 odstotki opečene kože, kar je tista prava medicina. Je pa res, da pri slednji ne boš nikoli imel toliko denarja, pri tisti drugi boš pa imel mirnejše življenje. Tudi to izbiro je treba spoštovati. Morda bo tudi zame nekoč prišel dan, ko se ne bom mogel upreti ponudbi: Bi prišel delat manj, pa ti plačam več? To je stavek, ki ga težko ignoriraš. Zato menim, da rešitev javnega zdravstva ni v tem, da omejuješ zdravnike vnaprej (kje ne smejo delati), ampak moramo narediti delo v bolnišnici toliko atraktivnejše – boljše razmere, plačilo, urejen dopust in da greš domov po nočni izmeni.

Več v Janin, št. 32, 9. 8. 2022