Sedim na hodniku Onkološkega inštituta v svoji najlepši rdeči obleki. Kupila sem jo v Indiji za 40 evrov. Stari krojač, ki jo je sešil, je zanjo hotel 20 evrov, na koncu sem mu dala enkrat več, tako sem bila navdušena. Obleka je rahlo prosojna, zato nosim spodaj kombinežo, na njej pa so posejani na drobno izvezeni rdeči cvetovi. Rdeče na rdečem. Nimam je velikokrat oblečene, a se vsakič, ko sem v njej, počutim kot kraljica. Občudujem majhne rdeče izvezene podobe in se čudim potrpežljivim prstom, ki so jih ustvarile. Stari Indijec je zagotovo imel več kot 75 let, nisem ga vprašala za starost, zdelo se mi je, da bi bila preveč osebna s tem vprašanjem. Njegova trgovina in delavnica obenem je bila izjemno majhna, nekaj kvadratnih metrov, kot nekakšna garaža brez oken, a z velikimi dvižnimi vrati namesto zidu, ki so vodila na ulico. Na sredini te sobe s temnimi in vlažnimi zidovi je imel stari krojač navadno leseno mizo, na njej starinski šivalni stroj na pedale in nekaj kartonskih škatlic s šiviljskim orodjem. Na eni strani prostora so stale pokončno zložene bale pisanega blaga, na drugi steni pa njegove kreacije, ki se jih ne bi sramovala nobena ljubljanska maturantka.

Starejši krojač se z mano ni pogovarjal. Nekajkrat sem se ustavila pri njem, medtem ko je šival rdečo obleko in kasneje nanjo vezel drobne rožice. Vsakič, ko sem prišla, sva izmenjala par vljudnostnih besed, potem pa sem ure in ure sedela na stolčku med njim in ulico, on pa je šival v tišini, hitro in spretno. V njegovi delavnici sem se, medtem ko je njegova mašina brnela z enoličnim zvokom in je igla hitela po rdečem blagu sem in tja, počutila varno in domače, čeprav se je stari krojač ves čas delal, kot da me ni. Občasno mi je, tiho in brez besed, pred nos postavil kozarček z čajem in se vrnil za stroj.

»Še trije ciklusi kemoterapije so pred vami. Kako se počutite?« me vpraša dr. Ribnikar. Kako se počutim? Ne vem, kako se počutim. Ne najdem pravih besed. Padla sem v neko temno luknjo, vse se je naenkrat ustavilo, utišalo, čeprav se svet vrti z enako hitrostjo. Naj mu rečem, da je negotovost, ki jo prinaša prihodnost, najhujša stvar? Ta negotovost jutrišnjega dne me je spremljala tudi prej, a nikoli se je nisem zavedala tako močno. Naj mu rečem, da imam dosti tega mučenja in naj me pustijo na miru? Ampak vemo, kaj to pomeni. Da sem vrgla puško v koruzo. Tega v življenju še nisem naredila in res ni nobenega razloga, da bi zdaj klecnila. Ja, utrujena sem. Naveličana vsega. Bolnišnic, zdravnikov, pikanja v kožo, vprašanj, bruhanja, bolečin, naveličana sem tega strahu, ki se počasi, a zagotovo zajeda v mojo kožo. Bom zdržala do konca? Bo konec uspešen ali kako? In kaj, če sploh obstaja, je ta konec? Je konec res konec ali je konec samo začetek nečesa novega?

Nič od tega ne rečem. »Utrujena sem vedno bolj,« povem tiho. »Naredim krog ali dva, kaj preberem, napišem, takoj sem tako zmatrana, da moram spati. Na vsake dve do tri ure moram počivati. Pa možgani mi ne delajo tako hitro kot prej. Če ne zapišem, takoj pozabim, kaj in s kom sem se kaj dogovarjala. Začela sem spet pisati članke za časopise, pišem takrat, ko se dobro počutim. Paše mi delo, takrat pozabim na svoje težave.« »Vseeno ne zahtevajte preveč od sebe,« reče zdravnik. »Počivajte, delajte, kolikor lahko, če vam je to v redu, vendar mislite najprej nase in na svoje počutje.«

Potem čestitam dr. Ribnikarju za naziv najboljšega onkologa letošnjega leta. Dela drugih onkologov ne morem soditi, ker jih ne poznam. Poznam pa mnogo hudih in tragičnih zgodb, povezanih z zdravniki, ki mi jih pripovedujejo drugi bolniki: »Joj, moj zdravnik nima nikoli časa … Nikoli ga ne morem nič vprašati glede zdravljenja … Nikoli ga ne dobim na telefon … Moja zdravnica je tako neosebna, kot bi delala s številkami, ne pa z ljudmi …« Imam srečo, da nisem naletela na tovrstne zdravnike. Morda pa imajo oni srečo, da niso naleteli name, kdo bi vedel. Pri dr. Ribnikarju sem pristala naključno in štejem se za srečnico, da lahko zaupam zdravniku, ki mu zaupajo tudi mnogi onkološki bolniki. To je o dr. Ribnikarju na zdravniškem forumu zapisala hči enega od bolnikov: »Težko je sprejeti realnost in se sprijazniti z dejstvom o postavljeni diagnozi, načinu zdravljenja in izgubo svojega najbližjega. To je čas, ki v sebi nosi polno grenkobe, a v vsej tej grenkobi nam je nasproti prišel gospod zdravnik Domen Ribnikar, ki ga lahko v tistem trenutku poimenujem naš angel. Na žalost je očetova bolezen že toliko napredovala, da za ozdravitev nismo imeli dovolj časa, da bi se sploh lahko bojevali s to zahrbtno boleznijo, a kljub vsemu je bil tisti žarek sonca gospod zdravnik Domen Ribnikar, ki nas je soočil s težko sprejemljivo realnostjo, da imamo na voljo le še zelo malo časa. In prav ta iskrenost je bila ključna, da smo se lahko poslovili in bili ves čas (podnevi in ponoči) ob svojem očetu. Želim si, da bi svojci, ki se spopadajo s podobnimi težavami oz. težkimi življenjskimi preizkušnjami, bili deležni tako profesionalnega, a vendar čutnega in razumevajočega zdravnika, kot je gospod Domen Ribnikar. Beseda HVALA je premalo, za to, kar ste nam omogočili in česar v življenju ne bomo pozabili!« (se nadaljuje) 

Revija Janašt. 31, 2. 8. 2022