20220513-01138259 Svet24.si

VIDEO: Za poslanko NSi "knjiga vseh knjig" nad ...

Vladimir Putin Svet24.si

Putin spregovoril: "Ljudje so se odločili, ta ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Rusi črpajo denar iz SIJ, ki državo prosi za ...

predsedniski kandidati Reporter.si

Šurla za Al Jazeero Balkans: Janez Janša je ...

doncic musa Ekipa24.si

Hahaha, kakšen car! Ne boste verjeli, kakšen ...

exatlon-tekma Njena.si

Exatlon: Ni vse tako, kot je videti z domačega ...

krznar ilicic Ekipa24.si

Trener Maribora odgovoril na najbolj vroče ...

Ljudje

Deset korakov, to zmorem

Grem k plastičnemu kirurgu, spet imam polnjenje dojke. Parkiram avtomobil, do poliklinike imam približno 200 m. Doslej nisem imela težav s hojo, malo bolj sem okorna, to je res, vendar so me noge, dokler nisem ležala med kemoterapijami zvita v dve gube, nezainteresirana zase in za svet okoli mene, z veseljem nosile naokoli. Okoli kliničnega centra je velika gneča, ljudje, mnogi z maskami, hodijo mimo mene, večini se mudi, vsakih nekaj minut je slišati sireno reševalnega vozila. Sprožim korak in se sprehodim teh nekaj metrov do klinike, ko začutim, da me je z vsakim korakom manj. Vsak moj korak je mehkejši, kolena mi klecajo, stopala ne sledijo navodilom. Naslonim se na zid, naglas zakolnem. Kaj je zdaj to? Na pol poti sem do poliklinike, a noge me ne ubogajo več. V obupu pogledujem okoli sebe. Ne morem ostati tu, na Masarykovi, naslonjena na zid. Do prve klopce pri polikliniki je še kakih 50 m. Moram se potruditi, da pridem do nje. Dihaj. Dihaj, saj bo. Kaj če koga pokličem po telefonu, da mi pride pomagat? Joj. Ne morem stati na soncu pol ure, da me kdo pobere. Ljudje hodijo mimo mene, nihče ne opazi, da sem zelena in se oklepam zidu. Naj pokličem varnostnike s klinike, da pridejo pome z invalidskim vozičkom? Kakšna grozna situacija. Kaj naj zdaj s temi nogami? Že tako so nabrekle od tekočine, da komaj kaj spravim na stopala. Mogoče zveni smešno, a ko od tridesetih čevljev na noge spraviš le sinove natikače, ki so pet številk večji, hoja ni več zabavna. 

»Daj, Keti, potrudi se, naredi teh nekaj korakov,« slišim svoj notranji glas. »Pa ne boš ostala na tleh že po prvem padcu. To ti res ni podobno.« Stresem z glavo, da preženem nemoč, globoko vzdihnem in izpustim zid. Zamajem se, kolena so čisto mehka, spet se naslonim nanj. Fak. Potem tako rekoč polzim ob zidu. Z rokama se močno oprijemam hrapave stene, noge počasi prestavljam drugo pred drugo. Kot bi jih imela sedemdeset, pomislim. Kmalu je konec zidu, pred mano je širša cesta, kakih 20 m, na drugi strani vidim kliniko in leseno klopco.

Počakam nekaj minut, da si spočijem. Z dlanjo se nekajkrat udarim po stegnih, da se noge zbudijo. Nič bolje se ne počutim, vrti se mi, vsa sem potna od napora, kapljice znoja mi kapljajo v oko. Lej, zadnji koraki so pred tabo, zdrži. Tam so varnostniki, jih vidiš? Največ deset korakov, to zmoreš. Deset korakov.

Ena, dva, štejem korake, držim se pokončno, a kolena mi klecajo, zavijam malo levo, malo desno, kot bi bila pijana. Še nekaj korakov, rečem, zmogla boš. Sonce me žge v vrat, stopala postavljam predse počasi in pazljivo, kot bi hodila po ledu, avtomobil na desni mi trobi. Vseeno mi je. Polovica ceste je za mano, panika počasi popušča, noge ne lezejo več vsaka k sebi, klopca, na katero sem fokusirana, se približuje z zvočno hitrostjo.                  

Hvaležna se sesedem nanjo, spijem pol litra vode in se zjezim sama nase, čemu vztrajam, da hodim sama na takšne preglede? Zakaj zavračam pomoč prijateljev in trmarim, da zmorem sama vse, če me je bolezen resno načela? Kaj zdaj? Kaj je moj naslednji korak? Invalidski voziček, palica za hojo, hojca morda? Tako hitro? O nemoči telesa sploh še nisem razmišljala, nisem verjela, da bo bolezen tako hitro zlomila moje telo. Duha pa, kot vidim, še ni načela.

Na voziček se bom usedla, ko se bom plazila po vseh štirih. Šele takrat in nič prej. Trenutno sem še pokonci, misliti moram na svoje zdrave noge in ne na stvari, ki bodo šele prišle. Če sploh bodo. Veliko naših strahov se nikoli ne uresniči, mi pa dneve in dneve porabimo za razmišljanje o njih.

Sem na polikliniki, zdaj mi je lažje, okoli mene so ljudje in zdravstveni delavci, ki me bodo pobrali, če se zložim po tleh. Počasi se sprehodim do čakalnice na plastični kirurgiji, ki je vedno polna in na videz taka, kot da se je v njej čas ustavil leta '87. Iz poletne torbe vzamem brisačko, si z glave snamem modro pisano pokrivalo in obrišem mokro glavo. Vseeno mi je, kaj si mislijo ljudje okoli mene. Poleg nog mi trenutno zadaja največ težav glava. Pojavljajo se glavoboli, ki jih pred rakom skorajda nisem poznala, in glava zdaj večkrat nenapovedano zakuha. Kot ekonomski lonec. Zadnjič grem na kosilo s prijatelji, na glavi imam lasuljo. Nekaj časa je v redu, potem pa se glava nenapovedano razplamti, postane mi vroče kot v savni, curki znoja mi špricajo po vratu in obrazu. Dve možnosti imam: da trpim to kuhljanje z lasuljo na glavi ali pa jo odložim in se soočim z radovednimi pogledi drugih gostov. Zlagala bi se, če bi rekla, da jih ne opazim. Vsem, ki vidijo mojo plešasto glavo, je takoj jasno, koliko je ura. Če moram izbirati med tem, ali naj se jaz dobro počutim ali naj trpim in drugih ne obremenjujem s svojim videzom, izberem prvo možnost. Naj vas zato ne čudi preveč, če bo kakšna ženska v vaši bližini snela lasuljo in si obrisala potno glavo. Ni ravno seksi, se pa lažje diha.

Več v reviji Janašt. 3713. 9. 2022