Ljudje

Chef nove dobe

Alenka Cevc
19. 9. 2022, 22.50
Posodobljeno: 19. 9. 2022, 22.50
Deli članek:

Vsakoletno podeljevanje Michelinovih zvezdic velja v gastronomskem svetu za prvovrsten dogodek v svetovnem merilu. Letošnji slovenski nosilci tako zaželenih zvezdic niso posebno presenečenje. Zvezdice so potrdile ali nadgradile že uveljavljene slovenske kuharje – razen 33-letnega Davida Žefrana! Ta je bil prvovrstno presenečenje (posebej med gastronomi), saj je svojo prvo michelinko osvojil že po treh mesecih kreativnega kuharskega ustvarjanja v restavraciji Milka v Kranjski Gori, ki je del butičnega hotela z enakim imenom. Pogled na hotel, ki je umeščen v pravo rajsko okolje, ti vzame dih. Pogovor z Davidom pa je bil nekaj posebnega, ne samo za okušalne brbončice, tudi za dušo!

Mateja J. Potočnik
»Želim si, da bi se lahko v svojem življenju smejal, glasno in iz srca!«

David je poseben chef. Čeprav se poznava že dolgo, je imel malce treme pred pogovorom. Vidi se, da še ni vajen vse te pozornosti, ki se je po podelitvi letošnjih Michelinovih zvezdic zgrnila nanj. Vsi hočejo intervjuje, javnost zanima, kdo je mladenič, ki je uspel tako bliskovito! »Ja, malce mi je nelagodno, saj tega nisem vajen, ampak se učim,« pravi. Čisto pa se je v pogovoru sprostil, ko je bil fotoaparat pospravljen in novinarska beležnica tudi. Takrat je na plano pokukal pravi David. Hvala bogu, še vedno je tu, mi je šlo skozi možgane.

A kuhar bi bil? Ah, to pa rajši ne. Kuhinja je Davidu dišala, odkar ve zase. Njegova mama Marija zna povedati, da je bil zelo samosvoj in bister otrok, vsako stvar je moral preskusiti na lastni koži, nikomur se ni uklanjal, vedno je mislil s svojo glavo. Skratka kar naporen otok. Spomni se, da je že kot pobček vedno poskušal in okušal hrano, ki je po navadi majhni otroci ne marajo. Pridno je nosil v usta olive, pa kisle kumarice in podobne »specialitete«. Že zelo zgodaj se je začel motoviliti po kuhinji. »Ja, res je, že kot mulec sem pekel sladice, tudi poskusi kuhanja so bili. Starši niso bili prav navdušeni nad mojo strastjo, morda tudi zato ne, ker je bila kuhinja po mojem ustvarjanju, kot bi kdo vrgel vanjo bombo,« se je David malce sprostil ob spominih. Poleg kuharije je oboževal glasbo, naučil se je igrati tudi kitaro. Ko je bilo treba iti v srednjo šolo, je izrazil željo, da bi postal kuhar. Pa starši niso bili preveč navdušeni, kuhar pač ni bil cenjen poklic, rekli so mu, da je to eno samo slabo plačano garanje. Naj gre rajši na gimnazijo. In je šel. Njegova kuharska strast se je skrila v najbolj oddaljen kotiček srca in malce zaspala.

Na faksu je zaživel, vrnila se je tudi kuharska strast. Gimnazijo je nekako spacal skupaj (joj, poslušal sem stvari, ki me niso popolnoma nič zanimale, temu primeren je bil tudi uspeh, reče z globokim vzdihom), potem pa se je odločil za študij analitične sociologije na FDV v Ljubljani. Iz domače Gotne vasi na Dolenjskem se je preselil v študentski dom v Ljubljani. »Takrat sem res zadihal s polnimi pljuči, saj me je zagrabila prava sla po učenju. Prvič v življenju sem študiral stvari, ki so me res zanimale – psihologija, filozofija in podobno. To se je seveda poznalo tudi pri uspehu, zlahka in dobro sem opravljal izpite,« se mu še zdaj zasvetijo oči ob omembi študentskega življenja. Ves študij ga je spremljala tudi glasba. Njegov svet je bil takrat punk, house in techno, reggae. V študentskih časih je muziko vrtel tudi kot DJ, poskusil se je tudi kot glasbeni producent. Ljubezen do glasbe ga ni nikoli minila, v njegovi kuhinji je stalna spremljevalka. Vrti se Metallica, pa tudi Zdenka Kovačićek.

Študentski časi so obudili tudi njegovo malce spečo kuharsko strast. »Študentska hrana ni posebej dobra in kakovostna, zato sem tisti čas začel spet kuhati, po svoje. Veliko sem eksperimentiral z eksotično hrano (azijska kuhinja), poskušal sem nove stvari, kolegi so bili navdušeni, moja strast do kuhanja je izbruhnila z vso silo. Ni je bilo več moč potlačiti.«

Adijo, magisterij, dober dan, gastronomija. David je prvič v življenju jasno videl, kaj je njegova strast, kaj njegovo poslanstvo. Leta 2013 je sicer diplomiral (njegovo diplomsko delo nosi naslov Sociološke dimenzije kulture strahu. Kako pomenljivo, skorajda preroško, bi rekla!), vpisal je tudi magisterij, opravil vse izpite, manjka mu magistrska naloga. Ali jo bo kdaj napisal, ga vprašam. Pogleda me izpod obrvi (njegov značilni pogled, ki izraža veliko začudenje): »Zakaj pa, ne čutim nobene potrebe po tem!« je bil njegov odgovor.

Na lov za znanjem. Na glavo se je vrgel v gastronomijo. 

Več v reviji Janašt. 3820. 9. 2022