Prve težave so se pojavile pred 13 leti, pri njenih 20 letih, v času študija. »Takrat sem postajala čedalje bolj utrujena, vsaki dve uri sem potrebovala odmor. Opazila sem prve težave z ravnotežjem in da imam nestabilno hojo. Odpravila sem se na pregled k nevrologu, in ta je te moje že dlje trajajoče težave pripisal stresu. Moja osebna zdravnica se je zanašala na to mnenje specialista. A moje težave so še kar vztrajale in vztrajale! Septembra leta 2012, ko smo imeli težko smrt v družini, pa se mi je zdravstveno stanje nenadoma hudo poslabšalo. Izgubila sem ravnotežje in delno vid. Brez opore staršev nisem mogla narediti niti koraka več, pa še z njuno pomočjo sem doma komaj prišla od postelje do stranišča. Zaradi hude utrujenosti sem prespala vse dneve in noči, a se vseeno zbujala utrujena, brez moči. Takrat je postalo res izjemno hudo,« pripoveduje Taja Habič.
Prava diagnoza. Zaradi vsega omenjenega jo je osebna zdravnica takoj ponovno z napotnico poslala k specialistu, tokrat k nevrologinji. Ta je že po opisu njenih težav predvidevala, za kakšno bolezen gre. »Na osnovi mojih simptomov, ki so vztrajali, in izsledkov preiskav mi je postavila diagnozo multipla skleroza. Pol leta pozneje, to je bilo pred približno devetimi leti, so diagnozo potrdili. Takrat me je obravnavala nevrologinja, ki je specialistka za multiplo sklerozo. Vprašala sem jo, ali bom zaradi te bolezni kmalu potrebovala invalidski voziček. Zelo lepo me je pomirila in mi svetovala, naj v življenju ostanem čim aktivnejša, se čim bolj redno gibam in poslušam sebe. Naj najdem pravo pot zase, tako glede gibanja, prehrane kot vsega drugega. Vse skupaj sem razumela tako, da če se bom veliko gibala, bo tudi ta diagnoza do mene prijaznejša.«
Odločitev. Diagnoze multipla skleroza seveda ni zlahka sprejela, a je ostala optimistična. »Ker vrsto let sploh nisem vedela, kaj se pravzaprav z mano hudega dogaja, sem si ob postavitvi diagnoze oddahnila. Ko tavaš v temi, je vsak žarek dobrodošel, četudi je bolj šibek, je vendarle neki žarek upanja. Diagnoze zato nisem doživljala kot katastrofo in me ni šokirala. Prepričana sem bila, da bom že našla način, da bom lahko živela tudi z multiplo sklerozo. Bolezen sem vzela kot novo izkušnjo in nisem pustila, da bi me diagnoza poteptala. Sama sebi sem rekla, poberi, kar je pri tem pozitivnega, in pojdi naprej. Moja zavestna odločitev je bila, da si bom življenje kljub tej diagnozi naredila lepo.«
Živeti s prilagoditvami. Multipla skleroza torej zanjo ni bila konec, ampak začetek nove poti. »Ob tej bolezni sem se začela spraševati, kaj je smisel življenja. Začela sem živeti svoje življenje in uživati v njem. Pred diagnozo sem se namreč veliko obremenjevala z nepomembnimi stvarmi.«
Vključila se je v Združenje multiple skleroze Slovenije in začela spoznavati številne ljudi z multiplo sklerozo. »Prav ti so mi najbolj pokazali, da živeti s to diagnozo ni tako katastrofalno slabo, ampak da je pač treba živeti s prilagoditvami. Splošno znano je, da telesna aktivnost pomaga, zato sem se pridružila raznim telesnim dejavnostim, ki jih je organiziralo združenje. Ko sem ugotovila, da mi te res pomagajo, sem začela premišljati o tem, kako bi si z vadbo še izboljšala počutje in zdravstveno stanje.«
Več v reviji Janašt. 38, 20. 9. 2022
