MODRIJANI-20 Svet24.si

Kdaj bo Blaž Švab spet zibal?

budisti1 Svet24.si

Vsi menihi tajskega budističnega templja padli na...

predcasno glasovanje referendumi 2022 gospodarsko m24 Necenzurirano

SDS so mesta spet rekla "ne"

jansa logar bled Reporter.si

Janez Janša je »dvoživki« Anžetu Logarju ...

ronaldo (2) Ekipa24.si

Fifa razblinila vse dvome o zadetku Ronalda: Ali ...

Katja Jevšek Njena.si

Vremenarka Katja Jevšek bo postala mamica!

Mario Ferri 3 Ekipa24.si

Razkrita identiteta pogumnega navijača, ki je v ...

Ljudje

Predolgo sem bila tiho

Katja Škerlj je Kraševka z močno življenjsko lekcijo. V rosni mladosti je zagorela. 39 odstotkov telesa je imela prekritega z opeklinami tretje stopnje. Njen obraz, vrat in prsni koš prekrivajo brazgotine, izgubila je prvi, drugi in peti prst na levi roki, ustnice in levi uhelj so deformirani. Na novo se je morala naučiti hoditi in pisati. In se je. V knjigi slikovito opiše, kako se je spopadala z življenjem. Kako naj ženska svoj čas na zemlji kakovostno preživi, potem ko ji je usoda v rosni mladosti vzela lepo, gladko kožo? Katji to uspeva. 42-letna diplomirana ekonomistka se ne preda. Vsak dan s pokončno glavo stopi v nove izzive. Ima pa veliko srečo, da so ob njej vseskozi njeni bližnji: mami, oče, sestra, prijatelji. Pa tudi svojega Jacka s Titanika je našla. V knjigi nam je zaupala, kako je biti v njeni opečeni koži, v Koprivi pa nam je tudi Katjina mami Majda povedala, kako je biti v njeni.

Avtor:

Urška Krišelj-Grubar

Značke:

Kopriva. Slikovita kraška vas je Katjin dom. Zavetje. Toplina. Vir moči. »Kopriva ne pozebe,« je ena prvih misli, ki me obišče ob prihodu na Katjino dvorišče. Katja mi maha s terase. Vem, da nekako opazuje, kakšna bo moja prva reakcija. Tako je napisala v knjigi. Želim si čim prej do nje, da ji sežem v roko. Njena knjiga me je presunila s svojo otroško iskrenostjo, ki jo zmore ženska njenih let. Na pročelju hiše, kjer je zdaj neke vrste kašča, opazim spominsko ploščo, posvečeno slovenski pisateljici Branki Jurca. Prav tu se je rodila, mi bo pozneje povedala Katja. Branka je bila sestrična njenega dedka. Katjina knjiga, pisana prav za najstnike, ki se obremenjujejo s svojim videzom, napakicami in napakami, ima kar nekaj skupnega s pisanjem sorodnice Branke. Še posebej ji je bila všeč njena čudovita pripoved Ko zorijo jagode. Katji se pridruži njena mami Majda z orehovimi rogljički, ki jih je spekla za trgatev. Pa domač marelični sok prinese na mizo. Pridelajo tudi več vrst starodavnega žita, prednjačita pira in kamut. Iz kamuta gospa Majda naredi domače testenine. Medtem ko se pogovarjamo na terasi, oče Milivoj s svojim tomosom za krajši čas »odpotuje«, a ga vseeno še ujamem. Krasni ljudje s Krasa. Občutki, ki me navdajajo ob Katji, so mir, varnost in sprejetje. Ožgane kože na obrazu po prvih nekaj sekundah ne vidiš več, zaznaš samo pozorno milost, ki sije iz njenih oči in se naseli vate. Kakšno darilo. Pomislim, da bi bila odlična terapevtka za ranjene duše. Morda pa bo zdaj, ko je ostala brez službe, to njeno novo poslanstvo. S knjigo V moji koži je naredila velik prvi korak.

V moji koži. Knjigo je pisala več let. Razgalila se je do kosti. Pisala je v zvezek in ga nekega dne, ko je bila na seminarju pri Petri Škarja, dala prebrat Petri, ta je bila prva, ki je v zapisanem prepoznala veliko vrednost. Knjigo je napisala za mladostnike, predvsem zato, da si bodo všeč takšni, kot so. Katja, ki je bila nekoč svetlolasa skodrana deklica, je bila od nekdaj zelo radovedna, igriva in družabna. Pa je prišel tisti dan, ko nesreča ni počivala. Spomni se, kot bi bilo včeraj. Bil je četrtek, 14. november 1991. Imela je 11 let. Zaželela si je kostanj, in kot piše v knjigi, kar sama zakurila v peči. Bila je neučakana, pa je zlila na ogenj plastenko z alkoholom – in tedaj se je zgodilo. Ogenj je podivjal in jo zaobjel. »V kuhinji sem stala kot goreča bakla. Zdelo se je kot večnost, preden je k meni pritekla sestra in začela z odejo gasiti ognjene zobe, ki so se mi zagrizli v kožo.« Stric je sedel za volan, oče ob Katjo in so se odpeljali v bolnišnico v Šempeter pri Novi Gorici, od tam pa je šla v klinični center v Ljubljani in v njem ostala dva meseca ter imela osem operacij. »Nekateri se še danes obnašajo, kot da sem kužna. Naj vas pomirim – opekline niso nalezljive.« Ugotavlja pa tudi, da so njene opekline lahko tudi varovalo, saj jo ščitijo pred ljudmi, ki, lahko bi tako rekli, nimajo dobrega srca. Toda zdaj ve, da je bolj kot to, kaj si drugi mislijo o njej, pomembno, kaj si ona misli o sebi. In Katja ima to bogastvo, da lahko po ulici hodi z dvignjeno glavo. Nima se česa sramovati. Velik človek je, ki nam je podaril svojo zgodbo, da bomo bolj znali ceniti svoja življenja. Da bomo previdni. Da se ne bomo igrali z ognjem. In prav te dni se veseli koncerta, na katerem se bodo številni slovenski glasbeniki poklonili Krasu, Krasu, ki je gorel. Tako kot je nekoč gorela sama. Rada je to, kar je, Katja Škerlj. Predolgo je bila tiho.

Mati in hči. Kako je bilo vam, gospa Majda, ko se je zgodila nesreča, vprašam Katjino mamo, ker začutim, da lahko. Čeprav ni lahko. Še vedno ni. »Je bilo treba zbrati veliko moči. Vsak dan znova. In moč je kar od nekod prišla. Potem ko je bila Katja dva meseca v kliničnem centru, sva šli na rehabilitacijo v Dolenjske toplice. To so bili prvi koraki zunaj bolnišnice,« se spominja gospa Majda, ki je Katji vseskozi v močno oporo, kot tudi njena oče in sestra, ki ji je, kot piše tudi v knjigi, tisti dan rešila življenje, saj jo je prva našla v kuhinji, ko ji je gorelo telo, in nanjo hitro položila odejo. Gospa Majda omeni tudi prijateljice, ki so ves čas po nesreči z ognjem Katji stale ob strani. 

Več v reviji Janašt. 3927. 9. 2022