MODRIJANI-20 Svet24.si

Kdaj bo Blaž Švab spet zibal?

budisti1 Svet24.si

Vsi menihi tajskega budističnega templja padli na...

predcasno glasovanje referendumi 2022 gospodarsko m24 Necenzurirano

SDS so mesta spet rekla "ne"

jansa logar bled Reporter.si

Janez Janša je »dvoživki« Anžetu Logarju ...

ronaldo (2) Ekipa24.si

Fifa razblinila vse dvome o zadetku Ronalda: Ali ...

diana Odkrito.si

Škandali, ki bi jih kraljeva družina najraje ...

doncic dallas (3) Ekipa24.si

Veliki derbi in Ronaldo istočasno na televiziji? ...

Ljudje

Srečno, šampionka!

V teniškem svetu nikoli več ne bo, kot je bilo. Poslavlja se kar nekaj velikanov: Serena Williams, Roger Federer in naša Katarina Srebotnik, ki je v treh desetletjih treningov in tekem dosegla, kar se je doseči dalo. Ko je pri sedmih letih prvič prijela za teniški lopar, se nikomur ni sanjalo, da bo čez leta krojila sam svetovni vrh in se kot edina na svetu med teniškimi igralci obeh spolov, ki je osvojila svoj debitantski turnir v vseh treh možnih konkurencah – WTA posamezno, WTA dvojice in grand slam mešane dvojice, celo vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov. Posebej za Jano je dan pred tem, ko je javno stopila pred novinarje, spregovorila o svoji uspešni športni poti, pa tudi o tem, koliko potu, krvi in solz je bilo potrebnih za vse te uspehe.

Avtor:

Andreja Comino

Značke:

»Praktično vse življenje sem na poti, od letališča do letališča, od hotela do hotela, od turnirja do turnirja. Desetletja sem vsak teden pakirala kovčke, menjavala hotele, države, celine, časovne pasove. Tokratna pot iz Dubaja, kjer živim že skoraj dve desetletji, pa je bila posebna. Ne samo da sem se srečala z domačimi, s katerimi smo zelo povezani, temveč sem se tudi želela uradno posloviti od vseh, ki so mi ves čas stali ob strani,« je na začetku povedala 41-letna Velenjčanka. Ko jo srečaš v živo, se prav čudiš, od kod tej vitki in drobni ženski taka trma, odločnost in moč, da žogico pošlje čez mrežo s skoraj dvesto kilometri na uro. K tenisu so jo starši vpisali po naključju, a se je hitro zgodila ljubezen na prvi pogled.

Očarana nad Moniko Seleš. »Tenis mi ni bil položen v zibelko, saj sta se starša s športom ukvarjala le rekreativno. Sta pa človeka širokega srca, ki sta mi pustila početi, kar sem si želela. Nikoli ne bom pozabila počitnic pred vstopom v prvi razred, ko je kolega očetu povedal, da imajo v šaleškem teniškem klubu počitniške tečaje za otroke in naj me pripelje. Ko sem prvič prijela za lopar, mi je bilo všeč in sem začela skozi igro trenirati enkrat na teden, saj sem obiskovala še športne krožke v šoli. Ugotovili so, da imam talent za tenis in da štrlim iz povprečja, zato sem počasi imela čedalje več treningov. Kadar pa so na televiziji prenašali tekme moje velike vzornice Monike Seleš, jih nisem zamudila za nič na svetu,« je obujala spomine Katarina. S tenisom je poskusila tudi njena štiri leta starejša sestra Urška, nekaj časa sta trenirali skupaj in zagrizeno tekmovali druga proti drugi. Potem se je Urška bolj navdušila nad plesom, Katarini pa ni bilo nikoli naporno trenirati, vsak teden je nestrpno čakala treninge.

»Ko gledam nazaj, je vse šlo spontano, vendar pa je bila pot dolga in težka. Če bi se zdaj odpravila nanjo, bi me bilo strah, saj vem, koliko je odrekanja, kaj vse je bilo treba dati skozi, kako me je morala podpirati družina. Zelo sem jim hvaležna, da so mi vse to omogočili, da sta starša verjela vame in mi pustila živeti sanje. Ponudila sta mi ljubezen in podporo, prav tako sestra Urška, ki se ni nikoli pritoževala, ko smo ob koncih tedna namesto na družinske izlete odhajali na turnirje in državna prvenstva. Nikoli ne bom pozabila, kako sem šla pri 14 letih prvič sama v Ameriko, na Florido na Orange Bowl, mladinsko svetovno prvenstvo za otroke, stare do 14 let. Težko smo zbrali sredstva za pot, slabo sem govorila angleško, in ker ni bilo denarja še za spremljevalca, sem se morala znajti sama. Naredila sem si načrt, da bom tisti mesec že zdržala, nato pa se bom vrnila k domačim. A sem zmagala, in to mi je omogočilo še nekaj turnirjev in dodaten mesec dni po Južni Ameriki. Po eni strani sem bila vesela zmage, po drugi pa sem jokala od domotožja. Klicala sem domov, da bi se rada vrnila, pa so me tolažili, da naj zdržim in da mi nato ne bo treba več nikamor sami,« je pripovedovala. Starša sta nekako napraskala denar, da je lahko oče Jože spremljal mladoletno hčerko po svetu, mama Zlatka pa jo je podpirala od doma. Takrat se ni zavedala, kako so se starši morali potruditi, saj na televiziji predstavljajo samo zgodbe o uspehu, ne pokažejo pa tistih, ki jim zaradi tega ali onega razloga ni uspelo. Pa toliko staršev mladih športnikov proda hišo, vzamejo kredit, da podprejo svoje nadarjene otroke, a če gre narobe samo ena stvar, se lahko podrejo vse domine. Oče je s Katarino potoval do njenega 18. leta. Vmes je dozorela in si nabrala izkušenj, da ni imela več toliko domotožja.

Zaradi skromnosti je postala iznajdljivejša. »Pozneje sem imela tudi rezultate, da sem si lahko privoščila trenerja. Slovenija je pač majhna in zato ni takšne podpore kot denimo v teniških velesilah Ameriki, Angliji, Franciji, Avstraliji ... 

Več v reviji Janašt. 3927. 9. 2022