Rad bi znal poskrbeti zase, kot znam za druge

»Življenje ima smisel, če je v njem pristna ljubezen – sicer je vse nesmiselno,« je eno od življenjskih vodil dr. Andraža Terška, ustavnega pravnika, filozofa in univerzitetnega učitelja, med drugim avtorja knjige Zapisi ustavnega pravnika v karanteni. Kljub temu da je eden največjih strokovnjakov za ustavno pravo pri nas, v naši rubriki med drugim priznava, da bi, če bi kot dvajsetletnik imel današnjo glavo, živel precej drugače, s pravom pa se najverjetneje ne bi ukvarjal.

Katera vaša lastnost vam v življenju najbolj pomaga?

Najbrž mi ista pomaga in rahlo škodi – ne dovolim, da bi me imeli za idiota in z mano ravnali kot z bedakom, intelektualno in moralno ponižujoče.

Katera lastnost pa vas najbolj moti pri drugih ljudeh?

Več jih je. Zdijo se mi celota izmaličene osebnosti. Nagnjenost h klevetanju, obrekovanju, goljufanju, grdim in debelim lažem, pa blef, nevoščljivost in škodoželjna privoščljivost, izkoriščevalnost, vampirizem in krvosesnost vseh oblik, od psihološke in čustvene do materialne. Zlasti institucij, funkcionarjev, medijev … Patološki narcisizem, zlasti vplivnih ljudi ali ljudi, željnih vpliva in moči. Zahrbtnost, zlasti izza hrbta kvazi-, zaigranega prijateljstva. Neobvladan egocentrizem in škrtost, ki na drugi strani paktira s pričakovanji in zahtevami. In dopuščati si ravnati brez mišljenja, pristnega, ob dogajanju v okolju in svetu, imeti ukrivljeno hrbtenico, plastelinasti konformizem, kot bi človek pristal na navidezno ali aktivno možgansko smrt.

Če bi lahko karkoli spremenili pri sebi, kaj bi to bilo?

Da bi se lahko hitreje spreminjal na bolje. Da bi odpravil vse svoje napake. Da bi imel večji nadzor nad čustvi. Da bi bil močan, kadar sem šibek. Tudi da bi vselej dolgo mislil, preden bi storil ali izrekel. In da bi znal poskrbeti zase vsaj toliko, kot znam in uspem za druge.

Če bi imeli moč superjunaka, kaj bi spremenili?

Svet bi odrešil zla in ravnanj, ki vodijo v samopogubo, samoprevaro, življenje v laži in zmoti. Poskusil bi. Najbrž bi bil tudi tak poskus, pa naj bo superjunaški, neizvedljiv.

Kakšen je vaš popolni trenutek sreče?

Ko z dobrim počutjem prikolesarim na vrh hriba, vmes pozdravim gospo ali gospoda, ki mi z nasmeškom odzdravi, med vožnjo noben voznik ne potrobi in ne pelje 10 cm mimo krmila, tam gori na vrhu preberem SMS, s katerim me prijatelj nasmeje, oče sporoči, da sta starša dobro, mi kolega pove, da sva delavki na sodišču priborila zakonitost in pravico, oseba nasprotnega spola poleg mene pa je nasmejana, sproščena in pove, da je bil dan lep, kot je le lahko. In v meni ni občutka krivde ali slabe vesti.

Kdaj vam je bilo v življenju najbolj nerodno?

Vselej, ko sem izpadel čustveni idiot. Kadar sem storil napako, ker sem bil zmeden, ranljiv ali prestrašen. Kadar sem dognal, da sem nehote storil krivico, čustveno. Kadar se nisem znal pravočasno, hitro empatično vživeti v drugo osebo. Kadar sem klecnil, ko bi moral stati vzravnano in suvereno. Ni bilo pogosto, a se je zgodilo. Kadar sem bil aroganten, vzvišen in s tem skrival strah in bolečino, potem pa pretepal samega sebe. Najbrž še kdaj.

Kako najraje preživljate svoje proste trenutke?

Športno in v dobri družbi, posebej tisti, ki sproža metuljčke v trebuhu. In s knjigo, ki, vsaka po svoje, ponovi ista temeljna vprašanja in daje odgovore o vseh in vsem, zlasti pa o bralcu samem. Pa tudi v ostrih in surovih, neprizanesljivih pogovorih s seboj.

Česa vas je najbolj strah?

Temne, hladne in surove prihodnosti, ki je preveč ljudi ne sluti ali ne ozavesti. In svojih hib, šibkosti. Marsikdaj tudi čustev. Če bi dolgo razmišljal, bi morda nanizal še kaj. Četudi ne bi šlo prav zares za »strah.«

Kaj je bila najboljša stvar, ki ste jo v odraslosti spoznali o sebi?

Da vendarle nisem popoln idiot. Da se zavedam napak in hib, ranljivosti in zmote, kadar nastane v moji glavi. Predvsem pa da ves čas vem, da se ves čas lahko zelo motim. Da se trudim, res trudim. Da se trudim še naprej, četudi mi ne uspeva. Morda tudi, da sem sposoben končno dojeti, kaj zares je ljubezen ... Da zanjo nisem povsem nesposoben.

Več v reviji Jana, št. 42, 18.10.2022