Kakšni občutki vas prevevajo ob izidu vaše prve knjige?
Na trenutke mi gre na jok, na trenutke si mislim, kdo bo to bral, potem sem spet vesela, ker je to moja prva knjiga. Z razlogom sem jo napisala skupaj s prijateljem, urednikom oddaje Rokom Smolejem, ker sem bila negotova. Želela sem, da bi bila napisana v dobri slovenščini, da bi tekst tekel in da bi bila vsebina dovolj široka. Verjamem, da bo mnogim pomagala. Med drugim pripovedujem zgodbe svojega življenja, vidi se, kje sem začela drugače razmišljati, kdaj so z mene začeli odpadati oklepi in predsodki, ki sem jih imela, čeprav ni bilo videti tako. O svojih izkušnjah pišem, ker vem, da lahko pomagajo drugim. Ne govorim o podrobnostih, ker ne želim nikogar prizadeti. Tudi meni so se dogajale stvari, ki se mnogim. Pri pisanju sem bila iskrena, poglobila sem se vase, v mnogih poglavjih so besede kar stekle iz mene, kakšne sem napisala težje. Materiala je za dve knjigi. Upam, da tisti, ki so bili pri meni v oddaji in se v knjigi ne bodo našli, ne bodo mislili, da niso bili dobri. Vsaka knjiga ima svojega urednika in svojo dramaturgijo, ki ji slediš. Če bo knjiga dobro sprejeta, pridejo na vrsto tudi preostali.
Kakšna je bila Zvezdana na začetku televizijske kariere in kakšna je danes? Kako ste se spremenili?
Ko sva z Rokom začela pregledovati oddaje za nazaj, sva pričakovala, da bo prvih nekaj bolj amatersko vodenih, pa niso bile. Od prvega dne so bile celota, drugačne, mejne, moje. Zavedela sem se celo, da so skoraj brezčasne, kar se mi zdi neskončno lepo. Kar pa se mene tiče, sem dobila neko zrelost, notranjo moč – tisto, ki je prej samo kdaj pa kdaj zažarela, osebno, ne profesionalno. Medim se, kar ni pravzaprav nič posebnega, vse, kar delamo v življenju, ima neki razvojni proces.
Zdi se, da je bilo to šestletno popotovanje z gosti pravzaprav tudi vaše duhovno potovanje, vsak gost vam je nekaj dal. Odgovor, spoznanje, vedenje …
Dobila sem veliko informacij, učenj. Ko pišeš knjigo in gledaš z distanco, vidiš, da imajo vsa znanja, učenja, tako psihološka, duhovna, zdravstvena, telesna, skupne korenine. Jaz sem jih pletla v svojo lastno preprogo znanja in izkušenj. Želim si, da bi tako lahko vsakdo našel v knjigi tisto, kar mu bo pomagalo. Duhovnost je neskončno lepa stvar. Jaz sem pa še vedno zelo prizemljena. Največji duhovni učitelji so tisti, ki živijo, kar govorijo, zato so veliki. To tudi mene žene v življenju – če mi ljudje verjamejo in zaupajo, moram to živeti, in zdaj to tudi živim. Na začetku pa še nisem živela čisto tako.
Ko ste gostili Neala Donalda Walsha, svetovno znanega ameriškega pisca, misleca, avtorja knjižnih uspešnic, pravite, da ste bili tako rekoč na dnu. Kako se vas je dotaknil?
Bila sem sredi svoje osebne intimne drame. Odmaknila sem se k mami, da bi imela mir. Prijateljica pa mi je priporočila Walshevo knjigo Pogovori z bogom. Razmišljanja po prebrani knjigi so me oprala najtemnejših občutkov. In takrat sem na Facebooku videla, da Walsh prihaja v Zagreb. Nič ni naključno, verjamem v sinhroniciteto. Takoj sem izkoristila priložnost in mu kar sama na tri naslove poslala pismo, ali bi prišel v mojo oddajo. Čez nekaj dni sem dobila odgovor, naj pridem v Zagreb, da si je Walsh zame in za mojo ekipo rezerviral dve uri. Ob njegovi prisotnosti sem občutila tak globok, navdihujoč mir. Takrat sem prav potrebovala potrditev, da bi nekdo rekel, Zvezdana, vidim te, sprejemam te, in ko je to rekel on, popoln tujec, ki o meni ni vedel ničesar, sem začela jokati. Zdelo se mi je, da je res videl vse; vse, kar se mi je v življenju zgodilo, vse krivice, ponižanja, vso osamljenost, vsa ta leta, mesece in dneve, ki sem jih preživela brez ljubezni do sebe. Tisočkrat pred tem sem slišala, da sem sama odgovorna za svoje misli, a šele tisočprvičkrat sem to zares slišala in spoznala, da je tudi slabo za nekaj dobro. Naučil me je, da so tudi slabe stvari del življenja. Odtlej nič več v življenju ne jemljem tako grozovito in grenko. Rečem si, da očitno moram to preživeti, da bom spoznala boljše življenje in sebe.
Ob Byron Katie, avtorici več knjižnih uspešnic in po vsem svetu znane metode, imenovane delo (the work), ste prvič začutili, kako je biti ob nekom, ki je zares cel. Pravite, da ste za tak preskok v glavi potrebovali skoraj vse življenje.
Tudi ona ga je (smeh). Na neki način sva si podobni, samo da je ona nekoliko starejša. Nekdo potrebuje za to vse življenje, nekdo eno leto, tretji en dan. Vidim, kako hitro gre to pri mojem srednjem sinu. Jaz sem imela pri petdesetih zarjavele zlepljene vzorce, zahojena pohojena prepričanja. Če pridem do situacije, ko ne morem vedeti, kaj si želim in kaj je res globoko moje, se vedno lotim metode Byron Katie, ki je zelo preprosta. Ta učenja je pomembno spraviti v življenje, ne pa samo pogledati oddaje, reči, kako je to fino, naslednji dan pa na vse pozabiti. Dobila sem veliko pisem, ljudje me ustavljajo, da mi povedo, da so jim oddaje spremenile življenje.
Fizioterapevtka Nežka Poljanšek vas je naučila prisluhniti bolečini. Kako se danes spomnite njenih besed?
Pred oddajo Nežke nisem poznala, sem pa tik pred tem prebrala knjigo Ozdravimo bolečine hrbta, dr. Johna E. Sarna – od takrat me križ več ne boli. Bila sem presenečena, kako se je Nežka dotaknila za televizijo takrat nekih prepovedanih, mejnih žgečkljivih vprašanj. Zelo smo bili previdni, da nam ne bi očitali, da govorimo o nekih čirulah čarulah, govorili smo namreč o energiji, blokadah, kako se to čuti. Mene se je dotaknila s svojo srčnostjo, čutili sva bolečino druga druge. Lepo je govoriti z ljudmi odprtega srca, definitivno je to tisto, za kar bi se morali truditi vsi. Če bi se pogovarjali z odprtim srcem, ne bi bilo težko ustvariti lepšega sveta.
Več v reviji Jana št. 43, 24.10.2022
