Tisto, kar po njegovem mnenju res odraža naše doživljanje epidemije, ni zdravstveni del, temveč hipni padec iz enega življenja v povsem drugo. »Prej smo se v zdravstvu morali za vsak program, ki stane 20.000 evrov, s prepričevanjem in pojasnjevanjem boriti dve leti, kar naenkrat pa ni bil več problem milijon, celo deset milijonov. Ali je že prej ležal denar na cesti? Kaj se je spremenilo? Svet se je povsem spremenil.«
S križarko Diamond princess in izbruhom epidemije se začneta tako vaša knjiga kolumn kot roman Karantena.
Tako je, vendar sem v romanu dogajanje takoj nato prestavil na jadrnico, ki je simbol intime. Nekaj je križarka, ki jo je spremljal ves svet, drugo pa je intima treh amaterskih pomorščakov. Tako kot je Diamond princess šla v karanteno pred Japonsko, gre pred Rimom v karanteno tudi jadrnica.
Le da so trije junaki (med njimi dva zdravnika) od tam srečno in hitro »rešeni«, ker zdravniki poznajo veliko pravih ljudi. To sem se v vašem romanu med drugim naučila. Četudi glavni akter doživi hudo diagnozo, mu skupaj z denarjem hitra prednostna obravnava ne more odvzeti hude bolezni in težav v družini?
To sem tudi hotel pokazati. Roman sem napisal kot fresko – rad gledam freske v cerkvah, te mini prizore iz svetega pisma – in mnoge so narejene tako, da imajo veliko malih zgodb, ki se vse vklapljajo v veliko. Če sem v eni od podob hotel upodobiti to neznosno lahkotnost dobičkarstva pri kovidnih testih, nisem smel s tem opraviti tako absurdno lahkotno, kot se je dogajalo na primer pri fantih iz Majbert Pharm, ki so se takoj po poslu zmagoslavno odpravili na eksotične počitnice. S tem bi se roman iz človeške freske že v drugi potezi spremenil v risanko. Zato sem v romanu zelo pazil, da je junak sicer delal uspešen posel s testi, ampak mu to nič ni pomenilo, ker ima polno drugih, resnično človeških težav. Ravno ujetost v človeške težave, ki jih ni mogoče rešiti z denarjem, se mi zdi, da dobro zrcali stanje epidemije.
Ali morate zaradi ustvarjanja likov za roman preštudirati veliko psihologije?
Absolutno ne, pri 60 letih in če si zdravnik za to ni potrebe. (smeh) Srečujem nešteto zgodb in prednost zdravniškega poklica je v tem, da ljudem v soočenju s svojimi zares eksistenčnimi težavami popusti volja, da bi o sebi še naprej ustvarjali navidezne, retuširane like, kot jih srečujemo na družbenih omrežjih.
Za vas mislimo, da ste odmaknjeni od pacientov tam med stenami inštituta za mikrobiologijo na vrhu medicinske fakultete ...
Ne, sam sem po veliko različnih konzilijih in se pri zahtevnejših primerih zares temeljito pogovorimo o bolnikih, ne le o njihovih diagnozah in izvidih, ampak tudi o njihovih socialnih, kulturnih in psiholoških razmerah. Pri zahtevnih, dolgotrajnih terapijah, od presaditev do velikih operacij ali kompliciranih dietnih režimov, je treba jasno vedeti, kaj bo pacient, zlasti pa otrok, lahko v svojem okolju izvajal, upošteval, imel ustrezno podporo. Od tega je mnogokrat odvisno tudi planiranje posegov in terapij. Zato brez natančnega poznavanja osebne zgodbe pacienta in njegove bližnje okolice preprosto ni mogoče načrtovati zahtevnih zdravljenj.
Po drugi strani pa v dobi elektronskih sporočil kolegi name naslavljajo zelo specifična vprašanja o svojih pacientih, včasih pa tudi zase in sorodnike, prejemam pa tudi veliko pisem neznanih ljudi v stiski. Če se da, seveda pomagam, imajo pa ljudje včasih nerealne predstave in predvsem pri težjih diagnozah begajo, kar je zdravnikom prihranjeno. Kako drugače zdravniki doživljajo bolezen od drugih, sem opisal tudi pri glavnem liku v romanu. Ko zboli zdravnik, to opazujem pri številnih kolegih, se navadno zelo malo ukvarja s svojo boleznijo. Ve, za kaj gre, bolj ali manj mu je vse jasno, in pravzaprav potrebuje le čim bolj izkušenega kolega, da mu bo pomagal, kolikor je pač mogoče. Vsi zdravniki pa vemo, da medicina ne dela čudežev, ima svoj domet in svoje omejitve.
Gre pri zdravnikih za popolno zaupanje?
Mi se v bolezni zelo prepuščamo, da. V to smo nekako natrenirani. V nasprotju z nezdravniki, ki imajo zlasti ob težjih diagnozah veliko dvomov in vprašanj, stranpoti. Zaupanje med zdravniki je nekakšen privilegij našega poklica: večina si ne razbija glave z lastno boleznijo, ampak hitro poiščejo kolega z dovolj izkušnjami za določeno področje in se mu v celoti prepustijo. Videl sem že ogromno zdravnikov, ki so resno zboleli, ampak niso o svoji bolezni prebrali niti enega članka, ker se jim zdi bolje prepustiti kolegu, ki jih je prebral že tisoče in tudi opravil že tisoče ustreznih posegov.
Več v reviji Jana, št. 45, 8. 11. 2022
