»Medtem ko so poleti pujsi vstajali zgodaj, da so ujeli hladni del dneva, in se potem poskrili v hiške in senco do večera, je zdaj ravno obratno. Spremenijo se v 'medvede' in spijo do enajstih, dvanajstih, skratka dokler ne posije sonce. Šele ko se otopli, pridejo na pašnike. Prej pa spijo v položaju žličke, obrnjeni drug proti drugemu, da se grejejo. Včasih pri njih najdemo tudi mačke in ovnička. Še tiste živali, ki se sicer ne razumejo, se združijo, da grejejo druga drugo,« je Ksenija pojasnjevala, zakaj je na kmetiji še tako tiho in spokojno. Okoli enih, dveh spustijo živali na pašnike in jih nahranijo, to sicer počnejo dvakrat na dan, ker pa je hitro tema, gredo »spat s kurami«. Tako se tudi po peti uri popoldne zdi, da na kmetiji ni žive duše. »Ni več dela na njivah, zato namesto vrtnarjenja ustvarjamo.«
Novih ne sprejema. Ksenija, ki je pred časom rešila vse te rejne živali, nekaj so ji jih na začetku tudi pripeljali, že nekaj časa ne sprejema novih. »Posestvo ne more sprejeti nobene živali več, če želim ohraniti naravni ekosistem. Šele ko kakšna od živali pogine, lahko pride nova.« Na svojem okoli tri hektarje velikem posestvu jim želi namreč omogočiti čim bolj naravno življenje. »Da torej prašiči rijejo in uživajo v blatu, kokoši brskajo, krave negujejo druga drugo, mačke predejo in lovijo, da sklepajo prijateljstva izven in znotraj svoje vrste, kakor jim je pač drago. Če hočemo živali rešiti iz kletk, se moramo dotakniti src vseh nas, ki smo jih tja zaprli. Pot do tja je preko narave, ki nam je vsem skupna in katere del smo. Preko narave smo vsi povezani, in živali ne morejo biti svobodne, dokler mi ne bomo svobodni.« Pot do tja je še precej dolga, saj se mora marsikaj spremeniti v dojemanju ljudi, razmišlja.
Kako dostojno preživeti? »Ko rešimo življenje živali, je to nekaj zelo lepega. Veterinar, ki reši mačko, bo nagrajen – lastnik muce bo presrečen, pa še družba mu bo plačala. On pač poklicno, za plačilo, rešuje živali. Dostojno bo živel in preživljal svojo družino. Ker pa živali delimo na tiste, ki jih ljubkujemo, in tiste, ki jih jemo, se človeku, ki bo rešil življenje kokoškam, prašičem, kravam …, ne bo zgodilo enako. Sami boste sicer nagrajeni z dobrimi občutki, ker ste rešili žival, ki ni videla zemlje in sonca, ampak družba vam za to ne bo plačala. Živimo v svetu, ki plača mesarja, ne pa človeka, ki reši kravo. Reševanje takih živali čutim kot svoje poslanstvo. Če bi bila veterinarka, se danes ne bi spraševala, kako preživeti, ker pa nisem in sem, recimo, rešila življenje kravi, ki šteje kot kos mesa, iz sočutja, ker si zasluži živeti, moram najti način, kako preživeti to kravo in svojo družino.« Tako se je znašla pred enim največjih izzivov – kako dostojno preživeti, da bo ostala zvesta svojemu srcu in hkrati zgled.
Primer dobre prakse. »Ko je pred kratkim prijatelj iz Hrvaške pripeljal na obisk nekoga, ki želi pri njih urediti podobno kmetijo, sem ga najprej vprašala, kako bo živel. Za živali ni toliko problem, imajo botre, dobite zavrženo hrano iz trgovin, ogromno je dobrih ljudi, ki vam bodo pomagali preživeti živali. Toda kako boste živeli vi, ki boste 24 ur skrbeli za te živali? To danes vsem polagam na srce, iz svojih izkušenj. Če človek nekaj dela s srcem, je ta sila tako močna, da se je težko držati reka najprej štal'ca, potem pa krav'ca, kajti najprej se zgodi kra'vca. Vendar je najprej treba poskrbeti zase in svojo družino. Ne boste navdih drugim, če ste rešili krave, sami pa se komaj preživljate. Zato je temeljna naloga našega zavoda narediti posestvo za primer dobre prakse, in tako so začeli nastajati naši izdelki.«
Več v reviji Jana št. 46, 15.11.2022
Dobrodelne izdelke in koledar lahko naročite po telefonu: 051 321 200, e-mailu: domacijakoki@gmail.com ali na FB-strani Posestvo Koki.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
