Še preden je šlo Zupančičevih 200 in nekaj strani v tiskarno, mu je njegov oče (gledališki režiser) dejal: »Če to ne bo uspešnica, vem zelo malo o literaturi.« Oče je imel seveda prav, David pa je zanimanje za svoje delo slutil, saj mu na družbenem omrežju sledi kup ljudi. Ta kup, kot mu ljubko pravi on, je več kot 30.000 ljudi. Kljub temu je nad tolikšnim odzivom in dejstvom, da je knjiga razgrabljena, osupel in seveda navdušen. »Ampak tudi če ne bi bila uspešnica, bi zadovoljno pomislil, da sem tako pustil odtis časa, težkih izzivov, in za knjigo stojim. Da je dobila takšno pozornost, pa je noro dober občutek,« nam je povedal najbolj zaželeni avtor ta hip.
Še sveži so občutki, kako je pred leti čakajoč na Harryja Potterja trepetal od razburjenja. »Nikoli si ne bi mislil, da se bo kaj takega zgodilo z mojo knjigo. Čudovito je videti, da Slovenci spet drvimo v knjigarne in da okoli knjig naših avtorjev spet čutimo vrvež.«
Osebne drame in strahovi. Je zdravnik, ki je sprejel prvega okuženega s koronavirusom pri nas; že ta izjemni dogodek zahteva v knjigi posebno obravnavo, v razburljivem življenju na belih hodnikih in sobanah največje zdravstvene ustanove pri nas pa se je nabralo še mnogo zgodb, osebnih dram pa tudi strahov. Tudi o teh se Zupančič ne boji govoriti. »Pisanje te knjige je bilo izziv, vmes sem bil tudi zelo prestrašen – nenehno je nad mano viselo vprašanje, koliko je o teh internih dogodivščinah še primerno pisati in iz tega delati humorne situacije. Vso knjigo sem se zelo trudil, da ohranim dostojanstvo, držo in ne grem čez mejo dobrega okusa. To je zelo pomembno. Zaradi tega sem, preden je šla iz mojih rok, knjigo prelistal, prebral vsaj 25-krat. Vmes sem se spoprijemal tudi s stiskami: ali se moram posvetovati s pravno službo, komu naj knjigo še dam v branje. Hotel sem biti iskren in hkrati dostojanstven.« Nikoli ni želel ustvariti vtisa, da vse razpada, jaz pa se cinično šalim o tem.
So njegovi kolegi na infekcijski trepetali, kaj bo izdal? »Niso vedeli, da pišem. Večina sodelavcev je za knjigo izvedela šele sedaj in me na hodniku sprašuje, ali bodo dobili kakšen izvod. Pa jih moram razočarati, ker svojih avtorskih izvodov še nisem dobil, vse je pošlo. Po drugi strani jih je veliko knjigo že prebralo in odzivi so dobri, zaradi česar sem tudi mirnejši.«
Knjiga je lahko tudi dobra spodbuda, tolažba in popotnica za mlade zdravnike, kar dokazuje izjava Zupančičeve kolegice, da je ob branju spoznala, da ima rada svojo službo, da se ob delu tudi veliko smejejo in da počnejo nekaj dobrega. V umetniškem glasilu mariborskih študentov medicine pa so zapisali: »Pod vsemi komplimenti se skriva preprosto dejstvo, da takšno knjigo zmore napisati zgolj globoko zaveden in pristen človek. Nekdo, ki si v vseh pogledih zasluži biti zdravnik.«
Zagotovo takšnega uvida v delo zdravnikov še nismo dobili. Končno!
Jana, št. 46, 15. 11. 2022
