Rok Vihar 2 Svet24.si

Fatalni moški za leto 2022 je igralec Rok Vihar

spolno nadlegovanje Svet24.si

Direktor ZD medicinski sestri: "Bi rada vedela, ...

Tatjana Bobnar_11 Necenzurirano

Igra Tatjane Bobnar in napad na Roberta Goloba ...

damir crncec pl4 Reporter.si

Državni sekretar D. Črnčec: Po dolgem blatenju ...

rodriguez ronaldo Ekipa24.si

Uh, kako je udarila: Oglasila se je tudi Ronaldova...

Joker Out na Evrovizijo Njena.si

Presenečenje: EME ne bo, na Evrovizijo Joker Out

cristiano ronaldo pm Ekipa24.si

Cristiano Ronaldo grozil selektorju?! Noro ...

Ljudje

Telo se je uprlo nenehnemu razdajanju

Konec leta je za direktorico DEOS centra starejših Notranje Gorice Ano Petrič še posebej lep, pa tudi naporen. Neutrudno pripravlja različne medgeneracijske projekte, s katerimi želi stanovalcem centra in drugim starostnikom po Sloveniji izpolniti želje ter pričarati nepozabne trenutke. »Ravno te dni smo znova zagnali akcijo zbiranja novoletnih voščilnic in obdarovanja starostnikov, saj ni lepšega, kot če človeku v jeseni življenja pričaraš nasmeh na usta,« pripoveduje srčna Ana. Dolga leta je mislila, da ne sme ničesar izpustiti in da mora vse narediti. Na koncu se je uprlo njeno telo. Te dni mineva eno leto od operacije, ki jo je postavila na trdna tla, pa tudi nekoliko umirila.

»Trudimo se, da Center ni zadnja postaja v življenju, temveč prostor, v katerem sobivamo in s(m)o povezani s širšo skupnostjo. Zato se tudi s starejšimi iz skupnosti in njihovimi svojci ne pogovarjamo samo o bivanju, temveč tudi o tem, kakšne pravice imajo, kako priti do pomoči na domu, toplega obroka ...,« pripoveduje direktorica, ki po 17 letih dela s starejšimi še vedno pretreseno opazuje, kako smo umiranje in smrt, del življenja, potisnili na obrobje in se o tem v družinah veliko premalo pogovarjamo. Potem pa se zgodi nekaj hudega, denimo babica pade, si zlomi kolk, nepokretno jo odpustijo domov. Ali pa dedka zadene kap. Družina ima svoje obveznosti, službe, in znajdejo se v stiski, kam in kako s svojcem. Iz bolnišnice gre v dom in ne vidi več svojega okolja, v katerem je živel več kot pol stoletja, obdan z vsem, kar mu je ljubo in domače – spomini, prijatelji, socialno mrežo. To so težke zgodbe.

Želja po dotiku in doživetjih ostaja. »Zato je izjemno pomembna priprava, pogovor. Če greš, ko si še zdrav in aktiven, v dom na kavo, obiskat prijatelje, spoznat, kje in kako živijo, preživet tam nekaj prijetnih uric, na lastni koži spoznaš, kako je, in manj je predsodkov. Zato je dobro, da se domovi odpirajo navzven in medse vabijo s krožki, dogajanjem, prijetnimi doživetji, prostovoljci, ki lahko pomembno prispevajo k programu,« pripoveduje Ana ter dodaja, da ji je ustvarjanje vsega tega v veliko veselje. Tako zdaj zopet poteka akcija Mala pozornost za veliko veselje, ki jo je za svojo vzelo veliko organizacij. S prijateljico sta se lani domislili še, da bi za vse stanovalce v domovih, ki so na invalidskih vozičkih, začeli plesti odeje, ki bi bile tople in ravno dovolj velike, da se ne zapletajo v kolesa. Da so narejene prav zanje, barvaste in pisane, prijetne na otip. »Morda pa bo enkrat nekdo pletel tudi zame, premalo se zavedamo, kako hitro pride ta čas,« pravi. V veliko veselje ji je skrbeti za njihove stanovalce. »To so ljudje, ki so v svojih življenjih doživeli veliko lepega, pa tudi hudega. Vsakič znova mi prižigajo iskrico, ko mi razlagajo, kaj vse so počeli in kaj si še želijo. Z njimi doživim veliko nepozabnih trenutkov. Nedavno sem z gospodom, klenim 80-letnikom, šla v vetrovnik, vsakič pa je nepozabno, kadar v službo pridem s starim hroščem in jih zapeljem krog ali dva. Še predstavljati si ne morete njihovega navdušenja. Pa kako pomembni so dotiki! Nedavno smo v center pripeljali tajsko maserko, tistega, ki je želel, je zmasirala, prilagojeno njegovim zmožnostim in težavam. Tudi pri tistih, ki imajo napredovano demenco, je bilo neverjetno videti zadovoljstvo in olajšanje, ko se jih je nežno dotaknila. Tako vidiš, da lahko vsako aktivnost prilagodiš,« razlaga Ana, ki se zdaj že sedmo leto pripravlja na zbiranje novoletnih voščilnic za starejše. Akcija se je že zdavnaj razširila po vsej Sloveniji. Prvo leto si je zastavila, da bi dobili 210 voščilnic, kolikor je njihovih stanovalcev. Ker so jih zbrali več, so jih naslednje leto razdelili še po drugih centrih. Nato je bil cilj 21.000 voščilnic, kolikor je starostnikov po domovih. Vsako voščilnico so skrbno pogledali, da je v njej res pozitivno sporočilo. Ko je Slovenija obstala zaradi covida in so ljudje doma pridno ustvarjali ter pisali, so prejeli kar 80.000 voščilnic.

Nikoli ni prepozno za nove stvari. »Ni čudno, da imam strašno rada december. Zame je to najlepši čas, ko vidim, koliko se jih vključi v naše akcije, projekte, aktivnosti. Neprecenljivo je videti, ko se ti od ganjenosti, ker mu je nekdo namenil tople besede, zjoka stoletni človek. Imajo preproste želje – hočejo nekaj sladkega, tople nogavice. Ko dobijo pisano škatlo, jih gane že to, da je ovita in je na njej njihovo ime. To potem skrbno shranijo, vsak papir, pentljo ... Veliko je načinov, kako se približati ljudem. Že nekaj let izvajamo terapijo s pomočjo umetnosti. Na podlagi pogovorov s svojci jim delovna inštruktorica predvaja izbrano glasbo, ki jih popelje v njihova najlepša življenjska obdobja. Stanovalci se začnejo zibati, peti, vidi se, da v njej res uživajo. In ljudje, ki poslušajo glasbo, potem tudi več pojedo, se odzivajo, so čuteči ... Ali pa ko slikajo in potem prekipevajo od ponosa, ko so njihova dela razstavljena po centru. Naučijo se nekaj novega in so ustvarjalni, kar jih preseneti. To so namreč generacije, ki niso bile vajene izražati čustev, temveč samo delati. Tako vidijo, da ni nikoli prepozno za nove stvari. Trenirajo možgane in človeku pomagajo ohranjati sposobnosti,« pripoveduje Ana, ki je ob vsem tem delu in razdajanju mimogrede pozabila nase. Dokler je ni na to opozorilo telo.

Več v reviji Jana, št. 4615.11.2022