Nad Erikovim božičnim obiskom pa ni prav nič navdušena niti sedemletna Lučka. Raje bi deklico, za božič pa kužka. A kljub začetnemu nesoglasju je njun božični večer poseben.
Glavna junaka pa sta krasna tudi v resničnem življenju. Imenitno sta ju odigrala Ljubljančana Kaja in Gaj. Čeprav ju je film (snemanje pred dvema letoma je bilo zahtevno, od začetka projekta pa sta zrasla za več kot deset centimetrov) izstrelil med otroške zvezdnike, morata doma delati vse za šolo in pospravljati sobo.
Režiser Slobodan Maksimović (ki se je med drugim podpisal pod film Hvala za Sunderland, nanizanko Mame in nadaljevanko Primeri inšpektorja Vrenka), se je po igralcih za Kapo ozrl kar po najbližji okolici. V vrtcu, ki ga obiskujejo njegovi otroci, ga je navdušila Kaja, klepetava, samozavestna in ljubka punčka s slapom zlatih las. Malo v šali, malo zares je mimogrede njeni mami predlagal, da bi Kajo z veseljem angažiral v svojem filmu. Pripravili so avdicije in res izbrali Kajo, a ne zato, ker se pozna z režiserjem in njegovo hčerko, temveč ker je bila res najboljša. Iskriva punca, ki ima dvajset mesecev starejšega brata Jako, naravnost obožuje nastopanje, je zelo sočutna, skromna in z izjemnim občutkom za soljudi – takoj, ko vidi nekoga, ki je izločen, ga bo branila.
Ni hotela z odra. »Od nekdaj sem bila zelo radovedna in zelo vztrajna, kadar sem si kaj želela. Naravnost obožujem družabne igre, pri igranju mi je všeč tudi družba. Mama pove, da sva se z Jako že pri enem letu igrala tudi po tri ure. Obožujem počitnice pri babicah, v veliko veselje pa mi je ples, ki ga treniram od starosti leto in pol. Nestrpno čakam, da se odpravimo na kakšno potovanje z letalom, avtodomom ali jadrnico,« izstreli nabrita petošolka, ki v šoli obožuje naravoslovje, najbolj matematiko, ta ji gre tako dobro, da se ji je sploh ni treba učiti. Ples ji je dal samozavest za nastopanje, saj so že od malega pripravljali letne nastope za starše. Na odru Šentjakobskega gledališča je tako uživala v aplavzu, da sploh ni hotela z odra. Ko je že šla, pa se je hitro vrnila, se smejala in mahala občinstvu. Imenitno zna vzpostaviti stik z ljudmi, kar so znale prepoznati tudi vzgojiteljice v vrtcu in jo izbrale za vsako predstavo. Ko je po treh avdicijah dobila vlogo v Kapi, je skakala po stanovanju in se veselila nove dogodivščine, za katero pa se ji ni niti sanjalo, da bo zelo naporna.
Improvizacijski krožek je zakon! Za soigralca so ji izbrali dve leti starejšega Gaja, ki tudi zelo rad nastopa že od malega. Začel je z odrom, nato pa se je zgodila še ljubezen do kamere. »Nastopi so se začeli s šolo in Pionirskim domom, kamor sta me starša najprej vpisala na glasbene pripravljalnice, saj sem bil premlad za karkoli drugega. Nato sem šel v improvizacijski krožek, ki ga obiskujem že osmo leto. To je tista ura in pol v tednu, ko se popolnoma sprostim in pozabim na vse okoli sebe. Res se imamo odlično, mentorica Janka nas uči, kako se skoncentrirati, da se ti ne zaplete jezik, da iz glave lahko kadarkoli potegneš katerokoli besedo in sestaviš stavek. V Pionircu sem se tudi srečal s kamero,« pripoveduje Gal, ki ima tri leta starejšo sestro. Za druženje z njo nima preveč časa, saj ga zanima kopica stvari – od čaranja, igric, risanja, druženja s prijatelji do potovanj (kljub mladosti je videl že pol sveta). Kaja je v šoli res pridna, Gaj pa prizna, da bi bilo pri njem lahko kaj tudi boljše. Ne mara pa nastopati na šolskih prireditvah. Z leti si je vseeno nabral kar nekaj izkušenj, saj je član organizacije Avdicija.com, ki ima veliko bazo najrazličnejših ljudi za vsakovrstna snemanja. Že nekajkrat so ga izbrali za reklame in nadaljevanko, priporočili so ga tudi za avdicijo za Kapo. Zanj je to prvi celovečerni film.
Lepo, a naporno. »Bila je ena najbolj krasnih izkušenj v mojem življenju. Zelo smo se zabavali, obkrožali so me super ljudje, bilo je tudi veliko ovir, eno ali dve noči tudi tako težko, da sem jokal, a smo vse dobro rešili. Res je bilo čarobno!« pravi Gaj, Kaja pa dodaja: »Snemali smo dobre štiri mesece, pred tem pa dva meseca priprav in vaj. Ni se mi bilo težko naučiti teksta, saj smo se učili in vadili z drugimi igralci (Ajda Smrekar in Klemen Slakonja sta res super), besedilo mi je šlo zlahka v glavo. Kako mi gredo šele zdaj pesmice v šoli! Nato pa se je začelo pravo snemanje. Ker se film dogaja ponoči, so bila snemanja popoldne. Začenjali smo ob štirih, z masko, pričesko in kostumografijo, in šli nato na lokacije v dijaški dom, podhod Maxija, na ulico ... Ker sva bila z Gajem še tako majhna, je za naju skrbela varuška – da nama je bilo ves čas toplo, da sva jedla, pila. Ko smo končali, so naju peljali domov, saj na snemanju nikoli ne veš, ali se bo končalo v petih minutah ali dveh urah. Na začetku so bili na setih tudi starši, da so dobili občutek, kaj počneta takrat njihova osemletnica in enajstletnik. Na svoji koži sem spoznala, da snemanje ni samo blišč, temveč hudo naporno delo. Enkrat mi je bilo tako, da sem sredi snemanja poklicala starša, naj me prideta potolažit. Največ prizorov sem imela z Ajdo Smrekar, ki je res krasna igralka, pa tudi super človek. Lepo sva se ujeli, veliko mi je pomagala. Veliko sva se pogovarjali in je velikokrat povedala kakšen vic. Za vedno pa si bom zapomnila krasno maskerko Mirelo, ki me je naučila delati krasne kodre, po koncu snemanja pa sem dobila tudi kodralnik,« pripoveduje Kaja.
Vložil je v delnice. Oba z Gajem sta si s svojim delom seveda prislužila honorar. Kaja ga bo prihranila za pozneje, saj se želi izogniti otroški nepremišljenosti, da bi ga zapravila za neumnosti. Gaj je ponosen, da si že kar nekaj časa sam služi žepnino, saj to ne uspeva ravno veliko njunim vrstnikom. »To je dobro, saj potem tudi bolj premislim, kaj si res želim in potrebujem ter kaj ne. Del denarja sem tudi vložil v delnice sončnih elektrarn. Kakšno 'igračo', kot je denimo računalnik, si kupim iz svojega žepa,« pravi osmošolec, ki sošolcem ne razlaga veliko o tem, kar počne v prostem času. Tako ima več miru.
Kuharica bo. Pred kamero jima ni bilo nič nerodno. Kajo je bolj strah na premierah, sploh slovenskih (film so doslej zavrteli na številnih filmskih festivalih po tujini in prejel je odlične kritike ter nagrade), ko jo pokličejo na oder. Občasno pa jo že ustavijo otroci, ki so videli napovednik ali film in jo sprašujejo, ali je igrala v njem. Seveda jim pritrdi, z veseljem da kak avtogram ali pozira za selfi. Fantje se ji za zdaj še ne javljajo, jo je pa zelo veselilo, da so na premiero prišli tudi njeni prijatelji iz vrtca in sedanji sošolci. Komaj je čakala tudi, da obleče prekrasno obleko. »Za takšne stvari se je pač treba urediti in izbrati najlepšo. Bi pa tole priložnost še želela izkoristiti za to, da sošolcu Marku povem, da moj soigralec Gaj ni moj fant in naj me že neha hecati,« pravi Kaja, ki si ne želi postati igralka. Trenutno se odloča med pevsko in kuharsko kariero, saj se ne znajde odlično le pred kamerami, temveč tudi v kuhinji. Želi si postati res dobra kuharica, se pri 18 ali 19 prijaviti na Masterchef, tam zmagati in na koncu tudi postati ena od sodnikov. Potem pa bi odprla svojo restavracijo, kjer bi njena mama imela popust. Zastonj tam ne bi mogla jesti, saj tudi Kaji ne popušča pri pospravljanju sobe in drugih obveznostih, in tako tudi hči mami v restavraciji ne bo pogledala skozi prste.
Prezahtevno! Tudi Gaj si kljub številnim vlogam v reklamah, nanizanki in filmu ne želi postati igralec: »Nekaj časa še nameravam igrati, saj mi je to všeč. Malo manj pa mi je všeč predstavljanje filma, a se zavedam, da je tudi to treba narediti. Da pa bi to počel za vedno, se mi zdi prezahtevno. Bom še razmislil, kam me bo vodila poklicna pot, a se mi za zdaj še ne mudi. Navsezadnje sem šele v osmem razredu.«
Revija Janašt. 46, 15.11.2022
