Ljudje

Skrivnostni šarm mlade Loti

Katja Božič
22. 11. 2022, 22.00
Deli članek:

Če se družina Kovačič ne bi preselila v Avstralijo, enajstletna Loti verjetno ne bi zaigrala v filmu Moja Vesna in dobila slovenske filmske nagrade vesna za najboljšo žensko vlogo. Tako pa se je vse ujelo, pravi njena mama Mihaela, ki se je s hčerko te dni mudila v Sloveniji na premieri celovečernega filma v sklopu 33. filmskega festivala Liffe. Mlada Loti je bila seveda v središču pozornosti, suvereno in od srca je odgovarjala na novinarska vprašanja, vendar je priznala, da je bilo v filmu vseeno lažje igrati.

Foto: Šimen Zupančič
Loti z mamo Mihaelo.

Za avstralsko-slovenski film režiserke Sare Kern, ki prav tako kot Kovačičevi že nekaj let živi v Avstraliji, so ustvarjalci potrebovali deklico približno desetih let, za katero so si želeli, da bi znala govoriti slovensko. Za pomoč so se obrnili na slovensko skupnost in tako prišli do Kovačičevih. »Loti je skromna, tiha, introvertirana deklica, zato me je zelo presenetila, ko je rekla, da bi poskusila,« je povedala njena mama Mihaela. Poskusno sta s telefonom posneli prizor, ki so ga predlagali ustvarjalci, in jim ga poslali. »V petih minutah so me poklicali, naj pride v Melbourne na pravo avdicijo. Tam so se za vlogo potegovale, sicer avstralske, deklice z izkušnjami v gledališču in reklamah. Loti sem pripravljala, naj ne bo preveč razočarana, če ne bo dobila vloge. Dogovorili sva se, da opraviva avdicijo, potem greva pa po nakupih in Loti je bila povsem neobremenjena. Zato smo bili vsi resnično presenečeni, ko je dobila vlogo. Smo namreč tehnološko usmerjena družina. Loti in njen dve leti mlajši bratec Erazem delata robotke iz izobraževalnih paketkov STEM, z možem ju spodbujava k inženiringu in robotiki, ker v tem vidiva prihodnost. Film in igranje sta bila za nas povsem novo področje. Noben od naju z možem ji ni mogel dati pametnega nasveta s tega področja.«

Znala sem se vživeti. A očitno so potrebovali prav takšno deklico, kakršna je Loti. Tiho, zadržano, skrivnostno. Dobro se je znašla, saj je pravzaprav igrala sebe. »Nekaj vikendov pred snemanjem nas je obiskovala režiserka Sara Kern, da sta se dobro spoznali, se navadili druga na drugo ter da se je Loti navadila kamere, in to je bilo to, kar se tiče izobraževanja.« Film Moja Vesna govori o desetletni Moji, ki živi v predmestju Melbourna s slovenskim očetom in nosečo dvajsetletno sestro Vesno. Ker se ne more sprijazniti z nedavno materino smrtjo, se raje pripravlja na rojstvo otroka in upa, da bo Vesna zapolnila praznino, ki jo je za seboj pustila mama. Za Loti, ki je sicer poznala okvirno zgodbo, je bilo snemanje precej neobremenjujoče, z veliko improvizacije. »Ko je prišla na snemanje, ji je Sara povedala, kaj bodo snemali. Dejala ji je, recimo, da bo ležala na postelji in bo žalostna. Ko pa se bosta s filmsko sestro pogovarjali, naj ji odgovori, kar bi odgovorila tudi v realnem življenju, in Loti je odgovorila po svoje. Včasih pa je imela okvirne iztočnice. Zanimivo je bilo, da se je v trenutku, ko so začeli snemati, spremenila, kot bi se zlila s karakterjem, ki ga je igrala, ko so nehali snemati, pa je bila spet Loti,« je razložila Mihaela, Loti pa dodala: »Z Mojo imava zelo podobno osebnost, zato sem se znala vživeti vanjo, čeprav je moje življenje povsem drugačno od njenega.« S filmsko sestro, ki jo je igrala mlada avstralska igralka Mackenzie Mazur, se je Loti zelo povezala. Lep odnos pa sta vzpostavila tudi z Gregorjem Bakovičem, ki je igral njenega očeta. »Zelo je bil prijazen in je razumel ter mi pomagal, če česa nisem znala povedati.« Iskreno sta se razveselila drug drugega, ko sta se spet videla  na premieri filma v Sloveniji.

Selitev v Avstralijo. Film so lansko pomlad snemali več kot mesec dni, zato je morala Loti dobiti ravnateljičino odobritev za tako dolgo odsotnost od pouka. »V Avstraliji so otroci, ki so v zabavni industriji, zelo zaščiteni. V času snemanja ji je morala produkcija zagotoviti in plačati 14 ur učne pomoči, da nadoknadi zamujeno. Ker je med snemanjem delala poln delovni čas in bila zelo utrujena, je to skrb prevzela razredničarka, ko se je vrnila v šolo. Vendar ni bilo težav, saj je Loti pridna učenka.« Družina Kovačič že šest let živi v mestu Bendigo, uro in pol od Melbourna. Mihaela in Zoran, ki sta se spoznala med študijem v Mariboru, sta želela svojima otrokoma zagotoviti čim boljše življenje. Pred selitvijo so živeli v Slovenski Bistrici – Mihaela je bila projektna menedžerka na Pošti Slovenije, njen mož pa je kot strojni inženir delal v Kovis Livarni pri Celju. »Ko sva začela otroka vpisovati v različne dejavnosti, saj sva jima želela omogočiti čim več, sva videla, da je vse to zelo drago. Pa nisva imela slabih plač. Ampak življenje v Sloveniji ni poceni. Po drugi strani pa smo želeli videti čim več sveta, zato sva se začela ozirati po tujini. Najprej sva mislila ostati v Evropi. Oba znava dobro angleško, nisva se želela učiti novega jezika, in na koncu sva se odločila za Avstralijo. Ker jim primanjkuje strojnih inženirjev, smo dobili neodvisen stalni vizum, kar pomeni stalno prebivališče. V Sloveniji sva vse prodala in leta 2016 s tri in skoraj pet let starima otrokoma odpotovala, s 15.000 evri prihrankov v žepu, kar je za Avstralijo drobiž. Ko sva položila varščino in plačala prvo najemnino za hišo, kupila postelje, posteljnino ter staro kripo za dva tisoč evrov, je zmanjkalo denarja.«

Več v reviji Jana, 22.11.2022

Sweetshop&Green
Prizor iz filma Moja Vesna.