Karkoli želim napisati o naši Sonji, se zdi nekako premalo, premedlo, saj je ona toliko več, kot znam ubesediti. Za razliko od nje, ki strese prave in vedno dovolj pretehtane besede iz rokava, jih zlije v članek, Nevrotično gospodinjo, komentar, ob njenih uvodnikih verjetno navdušeno kimate, in je ena redkih v naši redakciji, ki bi znala vsako situacijo opisati duhovito. Poleg tega, da je odlična novinarka, pisateljica (nagrajena!), mama, babica in cenjena soproga, je tudi modra svetovalka, zabavna sogovornica, odlična kuharica in gostiteljica. Nadvse družabna, kar je lastnost, ki jo čedalje močneje cenim.
Nedvomno si stanovsko nagrado za življenjsko delo zaslužiš. Kaj pa se dogaja v tebi, si zelo vesela, morda presenečena?
Presenečena vsekakor, ker nisem vedela, da me je redakcija kandidirala. Vesela pa seveda tudi, če se vse življenje ukvarjaš z novinarstvom, tudi nagrada dobro dene.
Morda bi jo dobila prej, če bi te iz notranjepolitične redakcije Dela ne posodili na Jano, kaj meniš? Kako zelo si bila užaljena, ko so te degradirali na Jano, in kakšno resnico si spoznala med Janinimi (pretežno) novinarkami, ki se še danes ne moremo (niti ne poskušamo več) otresti oznake rumeni cajteng?
Takrat so bili Delo in Revije še pod eno streho, zato se je takšna posoja tudi lahko zgodila. Za tri mesece, so rekli, jaz pa sem besnela, češ da ne grem na babji cajteng. Kmalu sem ugotovila, da sem na Jani veliko svobodnejša, da lahko pišem o vsem, kar me zanima, da imam prost dostop do sogovornikov, kar na Delu, kjer so bili novinarji omejeni s svojimi rubrikami, ni bilo mogoče, da lahko potujem po Sloveniji in svetu. Da lahko pišem v vseh novinarskih zvrsteh, tudi že kar literarnih. In odziv bralcev je bil veliko večji kot v dnevniku. Skratka, čez tri mesece so me pozabili vrniti, jaz pa nisem imela nič proti. Da je Jana rumena? Zmeraj je delovala na tem principu: ponudimo bralkam in bralcem (teh imamo veliko!) tudi lahkotnejše tekste, ker bodo morda ob njih prebrali zelo resne teme, o katerih večinoma pišemo.
Kdaj si se v svoji novinarski karieri znašla v zadregi ali pa si ustrelila kakega kozla?
Ojej, enkrat sem se znašla na sodišču, pisala sem o zadevi, ki je bila sicer resnična, a sem prepozno spoznala, da je nisem imela pravice spravljati v javnost. Poravnali smo se, jaz pa sem si za večno zapomnila, da imata novinarska radovednost in želja po pomoči ljudem svoje meje. Ustreljenih kozlov je bilo gotovo še veliko, vsi so me kaj naučili, predvsem je bilo kar veliko tem, ki niso bile nikoli objavljene, saj sem presodila, da bi ljudem zelo škodile. Razkrivanje v javnosti ima neredko nasproten učinek, kot si želimo. Je pa nekaj čisto drugega pisanje o zarubljenih otrocih, povsem sem prepričana, da sem na pravi strani zgodbe. Ogromno sem prebrala, z veliko dobro poučenimi ljudmi sem govorila in sem čedalje bolj zgrožena. Ta zgodba bi vsekakor morala pripeljati do posebnega varuha človekovih pravic za otroke, ki bo imel široke pristojnosti. Da otroci tri leta skoraj ne vidijo mame, ki ji nič ne manjka, to je pa res škandal.
Na katere zgodbe, ki so premaknile stvari na bolje, si še posebej ponosna?
Veliko jih je bilo. Spominjam se ostarele Micke s štajerskih hribov, ki ji je poginila krava, na pobudo Jane je zanjo zbirala vsa Slovenija. Takrat sem videla, kako zelo vplivna je lahko takšna revija, in čeprav nas je oblast obtožila družbenega beračenja, smo z dobrodelnostjo nadaljevali. Ljudje so se na nas obračali zaradi različnih problemov, med pisanjem člankov smo seveda drezali odgovorne in neredko se je zgodilo, da je bila zadeva urejena, še preden je Jana izšla. Resnično ponosna pa sem na pogovore z nekaterimi ljudmi, s škofom Grmičem, na primer, ki je predstavljal manj konzervativno Cerkev, bliže ljudem in njihovim sodobnim problemom. Sledil je nepopisen medijski cirkus … Premalo prostora imava, da bi razložila najpomembnejše teme iz več kot 45-letnega pisanja. Kar nekaj zakonov sem pomagala spremeniti, recimo o tem, kdo in kdaj mora vzeti vozniško dovoljenje bolnemu človeku. Veliko sem se ukvarjala z narkomanijo, ko o tem še nismo veliko vedeli, pa s skupnostmi LGTB, ki še zmeraj niso povsem razumljene, redno sem pisala o verskih skupnostih in se nenehno spotikala ob politiko, saj sem napisala nekaj sto uvodnikov.
Več v reviji Jana, št. 48, 29. 11. 2022
